Agrument

Svoboda govora je ključen gradnik umetniške svobode. Umetnost, katere funkcija leži onkraj vzbujanja prijetnih občutij, hodi po robu družbeno sprejemljivega. V preseganju preprostih zahtev po lepem, prijaznem in luštnem se skozi različne prijeme od estetike premika k etiki. Da bi lahko podala svoje sporočilo, posega tudi po mejnih temah in artikulacijah, običajno se prva od družbenih institucij sooča z najglobljimi tabuji, neznosnimi strahovi in grožnjami, skače v prazno, eksperimentira, izziva ... Ne zato, da bi človeka pomirila in pasivizirala, pač pa zato, da bi ga zdramila in opolnomočila. 

Ob tem pogosto trči ob cenzuro, ki niti slučajno ni le težava nedemokratičnih družb. Težnje po njej imata tudi najboljša prijatelja "razvitih" demokracij, kapital in politikanstvo, gibljejo pa se od kopitarskih presoj umetnin s strani funkcionarjev, preko demonizacije robnih, največkrat performativnih umetniških intervencij, pa vse do zlorabe avtorskega prava in ignoriranja načel poštene uporabe.

Delež prodanih električnih vozil se vsako leto rahlo veča. Lani decembra je globalni delež znašal 2,5 %, v Sloveniji, ki caplja za ostalimi državami, pa le 0,7 %. Po nedavni odločitvi o znižanju subvencije za nakup električnih vozil in ukinitvi subvencij za priključna hibridna vozila pa lahko pričakujemo, da bo razkorak med Slovenijo in preostankom sveta postal še večji.

Eko sklad je odločitev utemeljil z argumentom, da je vsako leto več vlog in da je bilo znižanje nujno, saj bi v nasprotnem primeru že sredi leta zmanjkalo denarja. Nasprotno od Slovenije so se vse sosednje države odločile, da bodo povečale subvencije za nakup električnih vozil. Dodatne subvencije bo ponudila tudi Nemčija, kjer novo električno vozilo preko lizinga stane manj kot 40 evrov na mesec.

Električna vozila seveda niso magična rešitev za onesnaževanje. Vendar bodo skupaj z dostopnim javnim prevozom verjetno ključna pri postopnem ukinjanju umazanih vozil s cest. Mogoče pa to ni cilj Vlade RS?

Ko se globalna pandemija sreča z internetnimi strokovnjaki aka "Covid influenserji", pride do izraza tudi leta 1999 dokumentirani Dunning-Krugerjev učinek. Dunning in Kruger opisujeta pojav, ko strokovnjaki suvereno komentirajo teme zunaj svojega področja delovanja. Njihovo strokovno znanje jim daje lažni občutek, da so informirani in imajo boljšo moč predvidevanja od ostalih. 

V primeru Covid-19 velik del mnenja o virusu ne ustvarjajo epidemiologi, ampak ravno ti (ne)strokovnjaki – večinoma gre za moške –, ki se nam zaradi svojih nazivov in izobrazbe zdijo kredibilni. Problem nastane, ko njihova nestrokovna mnenja vplivajo na delovanje javnosti ali pa jih za informiranje ali legitimizacijo svojih politik začnejo uporabljati politiki (pomislite na Bolsonara in Trumpa). 

Vsak je dovzeten na Dunning-Krugerjev učinek, tudi ta agrument, in se tega paradoksalno ne more zavedati. Morda moramo začeti pri tem, da ponotranjimo zavedanje, da smo vsi zmotljivi in imamo omejeno znanje.

Od volitev naprej je v Belorusiji vedno manj interneta. Lukašenko je v ponedeljek sicer povedal, da je za izpad interneta kriva tuja sila, vendar strokovnjaki z NetBlocks (organizacije, ki spremlja dostopnost interneta po svetu) zavračajo njegove trditve.

Podobno kot Belorusija je v preteklosti ravnala Indija. Po tem, ko je 5. avgusta 2019 regijama Jammu in Kashmir odvzela ustavno zagotovljeno avtonomijo, zaprla šole in ljudi poslala domov, je za več kot pol leta praktično popolnoma onemogočila dostop do interneta. Danes lahko do dela interneta dostopajo z 2G povezavo, vendar socialna omrežja ostajajo nedostopna.

Države vedno raje izklapljajo internet v imenu nacionalne varnosti. Medtem ko tako protestniki kot kriminalci hitro najdejo načine za komunikacijo, najkrajšo potegnejo vsi ostali. V Kašmirju so bili med njimi šolarke in šolarji, ki v času karantene niso mogli dostopati ne do Zooma, kaj šele Youtuba ali Netflixa, in njihovi starši, ki so kruh služili na internetu.

Pred kratkim se je s poravnavo zaključilo sojenje ameriški misijonarki Renee Bach, ki je v Ugandi vodila otroški zdravstveni center – brez medicinskega znanja, le z "božjo pomočjo". V njeni oskrbi je umrlo več kot 100 otrok, s plačilom in brez priznanja krivde pa se je verjetno zanjo zadeva končala.

A njena zgodba ni nič drugačna od zgodbe belih "odrešenikov", ki so z nasilnim pokristjanjevanjem in "civiliziranjem" "reševali" črnske duše. Je odraz rasizma in bele nadvlade, utemeljen v prepričanju, da so belci edini, ki imajo znanje in sposobnosti za reševanje problemov v nebelih delih sveta. Naša kultura je prežeta s to ikonografijo, a v takšnih dejanjih se ne skriva dobrodelnost, temveč samovšečnost.

Bela nadvlada cveti, ko povečuje disfunkcionalnost drugih "ras". Razmere v Afriki so posledica evropskega kolonializma, ki nikakor ni stvar preteklosti. Raje kot da ploskamo raznim Bobom Geldofom, preprečimo vladam in korporacijam nadaljnje izkoriščanje. Ljudje zase že znajo poskrbeti!