Agrument

Kljub dogovoru EU o pravični distibuciji cepiva proti covidu, se je hitro izkazalo, da si močnejše države lahko zagotovijo večje količine. Nemčija je tako nabavila 30 milijonov doz mimo dogovora, povsem verjetno pa je, da bo tako delovala še katera izmed članic. Kot lahko opazimo, prihaja do sporov že znotraj EU, še slabše scenarije pa si lahko obetajo revnejše države izven Evrope.

Paradoksalno se tako zdi pismo zahvale Pfizerjevga direktorja prostovoljcem v Argentini, Južni Afriki, Braziliji in Turčiji, ki so sodelovali v testiranjih ob razvoju cepiva, ki pa ga sami še nekaj časa ne bodo prejeli. Medtem so ZDA, Kanada in večina članic EU že kupile količine, ki bi zadostovale za večkratno cepljenje.

Ne glede na zagotovila pa problemi še vedno obstajajo na področju produkcije in logistike cepljenja. Kljub temu bomo sami najbrž cepljeni že do konca leta, revnejše države pa bodo po napovedih precepljenost dosegle šele 2024, razkorak med revnimi in bogatimi pa se bo medtem le še povečal.

Po močnem zagrebškem potresu lani marca je pred kratkim še močnejši zatresel eno od najmanj "razvitih" hrvaških regij, že drugače prizadeto z vojno in leti vladnega zanemarjanja. Desetletja dolgo trpljenje zdaj poglabljajo še popolnoma uničeni domovi in javna infrastruktura. Tla v okolici Petrinje se kar ne nehajo tresti, ljudi pa je pretresel tudi politični škandal s povojno obnovo – stanovanjske objekte po vojni so namreč obnovili mimo vseh standardov. 

Območje, zaznamovano z izseljevanjem, revščino in brezperspektivnostjo, z minimalnim vlaganjem s strani države, ki se zanaša predvsem na zasebni kapital, je pred vojno imelo nekaj močnih večjih in več manjših podjetij, ki so bila nosilci gospodarstva v regiji, zdaj pa so skoraj popolnoma izginila.

Kanček upanja v tej bedi dajejo ECOVAST in številne strokovne organizacije s področja arhitekture, ki so se obrnile na vlado in ostale pristojne z apelom za vključujoč in znanstveno utemeljen pristop k obnovi potresno prizadetih območij.

Parler je socialno omrežje, ki se pozicionira kot zadnji branik "svobode govora" oz. zatočišče za vse, ki jih Twitter in Facebook "cenzurirata". Tam se seveda nabira fašistoidna gnojnica, polna rasistov, QAnon zarotnikov in Trumpovih podpornikov. Ne čudi, da je svoje ovčice na Parler povabil tudi Janez Janša. 

Parler je imel pri komunikaciji glede koordinacije vdora desničarskih teroristov v Kapitol pomembno vlogo. Oportunistični tech velikani, ki jih kar naenkrat moti vse, kar bi jih sicer moralo motiti že pretekla 4 leta, a se niso želeli zameriti Beli hiši, so aplikacijo hitro odstranili s svojih platform. 

A še prej se je zgodilo nekaj čudovitega: hekerka @donk_enby je iz Parlerjevih strežnikov prenesla okoli 99 odstotkov vseh vsebin, tudi posnetke, ki so jih uporabniki po incidentu prestrašeno izbrisali, vključno z meta podatki. Ravno zato je bilo teroriste tokrat tako lahko najti. Kar se je že naučila woke levica, se zdaj uči še desnica: kar daš na internet, tam ostane za zmeraj. 

Napad na demokracijo ni vedno v obliki našemljenih belih moških in žensk s šalom z vzorcem klavirskih tipk, ki plenijo ameriški kongres. Veliko lažje in mnogo pogosteje kot "običajni ljudje z ulice" demokracijo napadajo tisti na položajih moči. To delajo z navidez majhnimi dejanji, kot sta kaznovanje protestnikov in odvzem sredstev NVO. Včasih pravno preganjajo tiste, ki so do njih kritični – recimo jim zlatkoti in galeti – in čeprav njihovo delovanje skoraj zagotovo ne vzdrži na sodiščih, so do sodnega razpleta konflikta že uspeli disciplinirati in zastrašiti druge. Potem so tu še finančno in administrativno izčrpavanje medijev, politična kadrovanja, napadi na kulturnike, ne pozabimo še na posle z medicinsko opremo, vodenje države preko Twitterja in neverjetna nesposobnost obvladovanja epidemije covid-19. 

Vlada Janeza Janše nas želi izčrpati. Želi, da se izgubljamo v detajlih, dokler ne obupamo nad politiko. Ne preostane nam drugega, kot da smo še bolj jezni in še bolj organizirani!

Norveška ima največje število električnih avtomobilov na prebivalca na svetu. Več kot pol vseh novih avtomobilov je električnih, njihov tržni delež pa je že l. 2018 presegel 10 %. Država odločitev za nakup električnega avtomobila spodbuja z brezplačnim parkiranjem in cestninami, dovoljeno vožnjo po pasovih za avtobuse in davčnimi olajšavami. Pričakovati je, da bo delež električnih avtomobilov naraščal, že letos bi lahko dosegel 65 %, do leta 2025 pa nameravajo prodajati le še avtomobile, ki ne onesnažujejo okolja z emisijami. Obenem Norveška 98 % električne energije pridela iz obnovljivih virov.

Paradoksalno pa je država tudi med glavnimi izvoznicami nafte. Seveda Norvežani ne načrtujejo, da bi s tem početjem prenehali ali ga vsaj omejili, sežiganje njihove nafte in zemeljskega plina pa širom sveta proizvede ogromno škodljivih emisij. Norveško bogastvo in z njim privilegij osveščenega potrošništva sta tako utemeljena na umazani industriji, ki se ji država nikakor ne bo odrekla.