Agrument

Z zmago italijanske ekipe nad angleško se je končalo za leto zamaknjeno nogometno prvenstvo Euro 2020. Poleg športnega navdušenja in kopice memov pa londonski finale – kot prepogosto – ni minil brez nasilja. Nesojeni gledalci brez vstopnic so še pred tekmo preplavili varnostnike in vdrli na stadion Wembley, kjer so med nekaterimi navijači izbruhnili celo pretepi. Igralci, ki so na koncu zgrešili enajstmetrovke, so bili deležni rasističnih napadov na družbenih omrežjih. Leicester Square je spominjal na bojno polje – in le slutimo lahko, kaj se je širom Otoka dogajalo za zaprtimi vrati.

Istovetenje z nam ljubo športno ekipo nam lahko dobro dene, saj učvrščuje našo samozavest in družbene vezi. V razdrobljeni sodobni družbi je takšen občutek pripadnosti dragocen. A ko tribalizem v posamezniku prebudi sovraštvo, je učinek ravno obraten. In rešitev? V športu in navijaštvu, tako kot povsod drugod, iskati ravnotežje med čustvi in razumom. Škoda, da je to zaenkrat lažje rečeno kot storjeno.

Hipokrizija Janševe skrajno desne vlade se vedno znova pokaže tudi v njenem odnosu do prostega trga. Pogosto slišimo, kako je treba trgu prepustiti tudi financiranje NVO in medijev, a kot kaže, imajo v mislih le tiste, ki niso povezani z vladajočimi strankami. 

Ironično je tukaj najbolj dvolična ravno NSi, ki se taktik "pajdaškega kapitalizma" očitno uči pri svojem velikem bratu. Če je bila afera z Zavodom Iskreni le indic, da stranka državo uporablja kot bankomat za financiranje lastnih ideoloških operacij, je to postalo precej bolj jasno s serijo razkritij tokov oglaševalskega denarja iz ministrstev NSi do njihovih psevdo-medijev, ki jih je objavil Domen Savič.

Številni portali, ki rastejo kot gobe po dežju, so primarno očitno namenjeni kanaliziranju denarja do strankarskih ideologov in operativcev. Izjemno žalostno pa je, da, medtem ko osrednji mediji razkritja praktično ignorirajo, te iste operativce redno vabijo v oddaje in jih predstavljajo kot neodvisne politične komentatorje. 

Sovražni diskurz niso le besede. Eno od protokolarnih daril ob slovenskem predsedovanju EU so manšetni gumbi s podobo črnega panterja, izmišljenega karantanskega simbola. Panterja smo prej videvali pri ekstremističnih skupinah, premierjeva fascinacija z njim pa je razvidna že iz njegove knjige o Noriškem kraljestvu. Simbole uporabljamo za identifikacijo, zato je nevarno, kadar pristanejo v rokah, na suknjičih ali rokavih politikov.

Nacionalistični patriotizem in revizionizem v povezavi s simboli nista nova. Svastika, starodaven azijski verski simbol sreče, dobrobiti in miru, danes označuje nacizem in antisemitizem. Slovenski neonacisti so rumene jopiče, francoski simbol delavskih in ekonomskih pravic, sprevrgli v tragikomičen boj zoper »parazitske« nevladnike, kulturnike, antifašiste, levičarke, tujce. Fašistične simpatizerje si včasih prepoznal po pobriti glavi, zavihanih kavbojkah in belih vezalkah na bulerjih, danes pa v suknjičih prežijo v parlamentu in sejejo sovraštvo.

Feministično gibanje največkrat opisujemo z metaforo vala. Če naj bi prvi konec 19. in v začetku 20. stoletja razširil volilno pravico, drugi v 60. in 70. letih odpravil diskriminacijo na podlagi spola in sprožil seksualno revolucijo, pa naj bi bila tretji iz 90. in današnji 4. val utemeljena na intersekcionalnosti.

Tovrstna periodizacija utrjuje idejo, da se feministična politika pojavlja le kot revolucionarno gibanje, katerega cilj je sprememba specifične zakonodaje ali zagotovitev določenih pravic, ki v ospredje postavljajo spol. Prav zaradi takšnega mainstream poenostavljanja, ki briše kompleksnost vsakdanjega življenja in prikriva pomen lokalnega organiziranja, se marsikdo ne počuti povezanega s feminizmom.

Feminizem gre onkraj osebne koristi ter delitev na podlagi osebnih okoliščin in je prepleten s solidarnostjo in transnacionalnostjo. Je političen projekt, ki gleda v prihodnost in si zamišlja utopije. Zato, ko te naslednjič vprašajo, ali si feminist_ka, odgovori z DA!

Od lanskega avgusta, ko je bil v Belorusiji v Lukašenkov prid prirejen izid predsedniških volitev, napetosti in represija v državi počasi, a vztrajno naraščajo. Na ulicah ostajajo tudi protestniki, ki jim po letu in več demonstracij po novem grozi zaporna kazen, medtem ko je mnoge nasprotnike režima že doletela. 

Na "migrantski val", ki potuje skozi državo, je Lukašenko odgovoril z odprtjem meje z Litvo. Odprte meje se v kontekstu avtoritarnega voditelja zdijo protisloven ukrep, a pri Lukašenkovi odločitvi ne gre za podporo prostemu pretoku ljudi in svobodi gibanja, temveč za zlobno provokacijo sosednje države in porog evropski ideji. Litva v odgovor že napoveduje gradnjo obrambne prepreke na meji. 

Lukašenko spušča begunce v državo, ker ve, da tam ne želijo ostati, ampak se jim mudi naprej v svobodni svet, v katerega jim z rahljanjem meje široko odpira vrata. Zapira pa jih lastim državljanom, ki v strahu za svojo varnost v vedno večjem številu prav tako hočejo zapustiti državo.