Agrument

Viktor Orbán je napovedal nov ukrep, s katerim bodo madžarske matere s štirimi ali več otroki oproščene plačila dohodnine za vse življenje. Ukrep naj bi povečal madžarsko prebivalstvo, ki se iz leta v leto zmanjšuje. Veliko mladih pa Madžarsko zapušča ravno zaradi Orbánove politike.

Antinatalisti bi rekli, da je moralna dolžnost človeštva, da se preneha reproducirati. Ko nekateri za uničenje planeta krivijo ravno veliki porast človeške populacije in napovedujejo konec antropocena (še preden je sam koncept uradno sprejet v stroki), drugi sporočajo, da ni kriv Homo Sapiens, ampak Homo Economicus.

Zato je pohvalno, da je končno nekdo v Davosu spregovoril o obdavčevanju najbogatejših in da Francija še naprej, čeprav zaenkrat osamljeno, vztraja v pravičnejšem obdavčevanju tehnoloških velikanov. In pomembni so tudi protesti na francoskih ulicah, saj primarno opozarjajo, da je osrednje vprašanje podnebnih sprememb – kdo bo plačal najvišjo ceno. 

Ruska propaganda v obliki lažnih profilov in čez noč vzniklih spletnih medijev globoko preveva medijski prostor na območju tako rekoč vseh držav bivše Sovjetske zveze. A kremeljski propagandni stroj v kombinaciji z občutljivim zgodovinskim spominom in rusko prisotnostjo v Ukrajini žal deluje kot voda na mlin temnim, nazadnjaškim litovskim silam.

Tamkajšnja vlada pod taktirko lokalne ljudske (kmečke) stranke rusko propagando namreč izkorišča podobno kot bivša Cerarjeva vlada begunce: kot izgovor za vsakršen represivni ukrep. Lansko jesen je litovsko obrambno ministrstvo najavilo rešitev, ki s pomočjo strojne inteligence sporne vsebine prepozna in označi kot "lažne". Kako delujejo algoritmi, javnosti pod pretvezo varnosti niso pokazali.

Zdaj nameravajo prepovedati poročanje, ki "vpliva na zgodovinski spomin in ruši zaupanje v državne institucije." Dikcija je tako široka, da lahko obsega vse, kar ne ustreza oblasti. Medijski svobodi v Litvi se slabo piše. Je Kremlju v bistvu uspelo?

V zadnjih tednih se ponovno govori o Plečniku, a ne zaradi kakšne okrogle obletnice, temveč zaradi nadaljevanja sage o grandiozni prenovi stadiona za Bežigradom.

Zgodba o gradnji Bežigrajskega športnega parka (BŠP) se vleče že deset let, z začetkom leta, po navideznem umiku projekta, je na stran investitorja Joca Pečečnika, stopil tudi minister za gospodarstvo. Ubogemu Pečečniku bo država tudi finančno pomagala.

Študenti arhitekture so nato z javnim pismom opozorili na nerazumevanje Plečnikovega dela ter izpostavili problematiko razumevanja prostora skozi ekonomsko prizmo. Pečečnik ne namerava obnoviti kulturne dediščine, ampak na mestu stadiona sezidati betonski kolos.

Plečnikov stadion je leta 2009 postal kulturni spomenik državnega pomena. Čeprav obnova stadiona predstavlja le 5 % investicije BŠP, bi imelo nadaljevanje projekta katastrofalne posledice. BŠP prostor enači z denarjem, kapitalu pa je v imenu dobička dovoljeno uničiti kulturno dediščino ter skaziti javni prostor.

Trump je imel v torek State of the Union (SOTU) nagovor, ki je bil vse, kar smo od njega pričakovali: naduvan, skregan z resničnostjo, problematičen na preveč nivojih, da bi lahko vse našteli. Njegove "vrhunce" lepo povzema včerajšnji Daily Show, ki Trumpovo bahanje s tem, da so demokrati izvolili veliko žensk, pojasnjuje z ugotovitvijo, da se mu moramo "zahvaliti za to na enak način, kot se moramo zahvaliti ošpicam, da so nas prepričale v cepljenje."

Ko je Trump pozval h kompromisom v politiki, si je zaslužil zdaj že viralni Pelosi clap, torej aplavz Nancy Pelosi, ki pa je bolj kot podporo izražal sarkazem in nejevero. Zlasti ko je razložil, kaj natančno s tem misli: "Nobenih preiskav!". Kot Nixon, ki je l. 1974 dejal, da je "eno leto Watergata dovolj," je tudi Trump v nezavidiljivi situaciji: potekajo preiskave v zvezi z delom administracije in njegovim podjetjem, demokrati pa napovedujejo še preiskave o delu njegovega kabineta, plačevanju davkov ter odpustitvi direktorja FBI.

V duhu popularnih tematik preteklih let, kot so osveščanje o vplivih na okolje in stremljenje k zdravemu duhu in telesu, se vse težje ognemo premisleku o hrani. Ni skrivnost, da (vse bolj sovražni) ugovori proti rastlinski prehrani naglo pešajo, število zagovornikov pa hitro raste.

Navkljub dosežkom pa je v širši skupnosti veganstvo še vedno razumljeno predvsem kot dieta - in s tem percipirano kot tvegano. Med argumenti se hitro pojavi skrb za otroke. Četudi številne države prepoznavajo tovrstno prehrano kot primerno in jo uvajajo v javne ustanove, pa mnoge - tudi Slovenija - sledijo zastarelim smernicam, ki veganske starše pogosto demonizirajo. 

Naše znanje na področju prehrane se širi in modernizira. Vedno bolj je jasno, da sta načrtovana prehrana in informiran jedilnik ključna za zdravje ter predstavljata pomemben del reševanja zdravstvenih problemov Zahoda. V tej razpravi mora veganstvo biti legitimna opcija. Če ne za etiko ali za planet, pa vsaj za zdravje.