Agrument

Da bi spodbudila lokalno gospodarstvo, so nekatera mesta za boj proti globalnim korporacijam uporabila kar kapitalistom lastno orožje, denar. Uvedla so alternativno etično valuto, z uporabo katere prebivalci podpirajo mala lokalna podjetja in rokodelce. Za turiste pa je verjetno najbolj privlačna podoba bankovcev, ki so jih ustvarili lokalni umetniki.

Glavni adut takšnih bankovcev pa je hkrati tudi njihov največji problem, saj veljajo le pri podjetjih, ki so vključena v sistem lokalne valute. V Bristolu so omenjeni problem odpravili tako, da so ob uvedbi omogočili tudi elektronsko plačevanje z bristolskimi funti.

Presenetljivo je, da je Dr. Bernard Lietaer, eden izmed ustanoviteljev evropskega valutnega sistema, prav tako podpornik alternativnih valut. Podpira celo idejo o alternativni grški valuti, elektronski »neo-drahmi«, ki bi Grkom lahko pomagala zajeziti odtekanje denarja iz države.

Lahko kaj podobnega pričakujemo tudi pri nas?

Po 11/9 se je trend v migracijski politiki obrnil v smer povečevanja pomena varnosti: ohranjanja visokega življenjskega standarda privilegiranih namesto varovanja tistih, ki bežijo pred nevarnostjo. Prosilci za azil so potisnjeni v premostitvene centre, kjer so odmaknjeni od družbe. Nadzorovanje tovrstnih (koncentracijskih?) centrov pa je vedno bolj težavno. 

Eden zadnjih 'biserov', ki je v veljavo prišel julija, še bolj jasno nakazuje, da gre le za omogočanje golega preživetja. Zaposleni v avstralskih premostitvenih centrih so lahko, v kolikor izdajo podatke o zdravstvenem stanju priprtih, kaznovani kar z dvema letoma zapora. Glede na hude kršitve človekovih pravic v tovrstnih centrih pa je informiranje javnosti naravnost nujno. Na srečo še zmeraj obstajajo ljudje, ki principe postavljajo nad lastno udobje. 

Glede na lokalne iznajdbe tradicij in prevladujoče globalne trende lahko sklepamo, da bodo mesta oblikovali raznorazni ''progresivni'' projekti, katerih namen je estetizacija družbene krize. Torej, grajenje turistično-potrošniških poligonov, ulična umetnost po naročilu, stigmatizacija avtonomnih prostorov, organizirano discipliniranje in nadzorovanje spontanega druženja ipd. Z drugimi besedami, mesta bodo postala vsaj tako pametna kot naši pametni telefoni.

Eno od prvi pametnih mest je Santander, dolgoletno prizorišče zadnjega Francovega kipa in ene od največjih bank na svetu. Nič čudnega, da imajo ulični zidovi tam poleg oči tudi ušesa. Mestne oblasti nove tehnologije uporabljajo v imenu varčnosti in uporabnosti, meščani pa so se v zameno za varnost in udobje pripravljeni odreči zasebnosti – razmišljanje nadomeščajo kar aplikacije.

Prejšni teden je več kot 1000 strokovnjakov in veljakov s področja robotike ter umetne inteligence v odprtem pismu zahtevalo prepoved t.i. avtonomnega orožja, torej pametnih robotkov, ki lahko streljajo sami od sebe (za razliko od dronov, kjer na sprožilec še vedno pritisne človek). Ker je avtonomno orožje za vojskovanje revolucionarno vsaj tako kot izum smodnika in nuklearnega orožja, jih skrbi, da bo bliskovit razvoj UI sprožil novo orožarsko dirko.

Pismo je kmalu naletelo na plaz kritik, češ, da prepoved itak ne zaleže zares in da mogoče sploh ne bi bilo slabo, če se namesto nas med sabo streljajo roboti, ki jih pametno sprogramiramo, da se držijo dostojnih pravil vojskovanja. Trhla tla, ampak glede na to, da se streljati očitno še ne bomo nehali prav kmalu, se zdi argument na mestu.

Te dni je v Mariboru v organizaciji Mariborske kolesarske mreže potekala druga kolesarska parada. Kolesa so osvobodila z avtomobili zasičene mestne ulice, na cestišča pa so se vrnili otroški smeh, ekologija in politika skupnosti.

Dogodek črpa navdih iz zgodovine gibanja Critical Mass, ki je leta 1992 v San Franciscu prvič organiziralo kolektivno kolesarsko parado. Z akcijami zasedb ulic, blokad prometa in osvobajanjem cest so opozarjali na nevzdržno kulturo avtomobiličnosti, neekološko obsesijo z avtocestami in avtomobili, uničevanje mestnega socialnega tkiva z gradnjo novih in novih avtomobilu podrejenih prostorov.

Kolo v okviru gibanja postane več kot orodje mobilnosti in rekreacije, ampak politično orožje skupnosti. Kdaj ga bomo zavihteli tudi v Ljubljani?