Agrument

Pogled v zgodovino pokaže, da se naš odziv na pandemije ni zares spremenil. Primerjava med kugo v Londonu l. 1665 in covid-19 kaže, da negotovost in strah potencirata skrajno vedenje in porast oportunizma; tako med mazači kot med tistimi, ki hlepijo po pozornosti.

Prav tako se ni dosti spremenil odziv oblasti. Sprva je bil šibak in majav, kasneje pa so v dogajanje začeli posegati z odločnejšo roko. A čeprav močan in jasen odziv veča občutek varnosti in s tem manjša skrajno vedenje (npr. pretirano nakupovanje ali dvigovanje cen), je za uspešnost ukrepov ključno – zaupanje. Če "elite" kršijo pravila, jim bo zagotovo sledila tudi splošna populacija.

Za uspešen boj proti virusu je torej ključno, da ljudje zaupajo ukrepom, predvsem pa tistim, ki jih uvajajo. Če tega zaupanja ni (kot pri nas), moramo zaupati vsaj drug drugemu – k sreči nas zgodovina uči tudi, da izbruhi bolezni, ki nas opozarjajo na minljivost, prinašajo tudi kolektivni duh in altruizem. Še malo uporniškega duha, pa bo!

Bitcoin je že nekaj časa spet na pohodu. Del novih vlagateljev predstavljajo institucionalne naložbe, sočasno se je povečalo število kitov. Rasti ni škodilo niti zanimanje Elona Muska, ugodne pogoje pa so zagotovile ameriške zvezne rezerve s tiskanjem novega denarja. 

Vse dobička željne spomnimo na leto 2017, ko je bitcoin v manj kot dveh mesecih doživel skoraj 70-odstotni padec. Sledilo je obdobje počasnega vračanja zaupanja. Vlagateljem pretijo tudi prevare, kot je slovenski Xaurum.

Gre torej za spet nov mehurček, ki bo nepričakovano počil, ali pa za prerazporeditev sredstev iz fiat v kripto valute? Eksplozivna rast in pretok denarja v kripto svet so gotovo tudi odraz pričakovanja hude inflacije zaradi ukrepov, ki so jih morale sprejeti banke za blaženje posledic krize. A vendarle kripto valute ne ogrožajo etabliranih bančnih sistemov. Slej ko prej bodo tudi špekulanti prodali bitcoine in jih naložili v navadne banke v davčnih oazah.

V medijski krajini se sindikate vse preveč rade slika kot tiste, ki nagajajo podjetjem in državi, ne pa kot tiste organizacije, ki skrbijo za najranljivejše v proizvodni verigi. Razumljivo je, da večina medijev (ki so velikokrat najprej korporacije) o delovanju sindikatov poroča takrat, ko zaostrijo pogajanja s kakšno institucijo, ter da jih takrat predstavlja kot nasprotnike javnim in zasebnim upravam. Problem nastane, ko se o sindikatih pogovarjamo samo skozi prizmo njihovega "nasprotovanja" in "blokad".

Vse več novih delojemalcev nikoli ni imelo izkušnje s sindikatom, saj delajo v majhnih kolektivih, ki pa zaradi tega niso nič manj nagnjeni k izkoriščanju delavk in delavcev. Formalno šolanje ljudi izuči za opravljanje poklicev, a jih večinoma ne poduči o pravicah, ki jih imajo kot (bodoči) delavci – tukaj pa so ključnega pomena ravno sindikati. Da brez njih ne gre, so ugotovili tudi zaposleni pri podjetju Alphabet. Naj nam bodo za zgled!

Vremenski ekstremi, ena izmed uničujočih posledic podnebnih sprememb, so zadnja leta prisotni povsod po svetu ter so – in še bodo – prisilili množice ljudi v selitve. Jasno je, da bodo nekatere azijske in afriške države, ki niso med največjimi onesnaževalci planeta, a imajo ''nesrečno'' geografsko lego, nosile največjo težo posledic segrevanja ozračja. Jasno pa je tudi, da podnebne spremembe ne bodo izbirale – narava vse bolj kaže zobe tudi v Evropi, kar se glede na število selitev iz degradiranih območij najbolj pozna v Nemčiji, Španiji, Franciji, Bosni in Hercegovini ter Moldaviji. A vremenski ekstremi ne bodo prizanašali nikomur. Posledice suš, poplav, požarov in naraščanja morske gladine bomo v večji ali manjši meri občutili čisto vsi. 

Poleg pomena solidarnosti in učinkovitih javnih servisov pa močno upamo, da je izkušnja pandemije pripomogla tudi k spoznanju, da bomo globalne probleme morali reševati – globalno. Ne bomo reševali narave, ampak bomo reševali sami sebe. 

Leto 2020 si bo večina ljudi zapomnila po globalni pandemiji in preglavicah, ki jih je ta povzročila. Začasna in delna zaustavitev javnega življenja je pripomogla k 7 % upadu emisij toplogrednih plinov. A znanstveniki opozarjajo, da gre za kapljo v ocean, saj bo v prihodnjih letih sledil neizbežen povratek v “normalnost”, ki je bila do sedaj tako škodljiva za okolje.

Prav odsotnost “normalnosti” nas je zaslepila, da smo spregledali dejstvo, da je bilo leto 2020 eno najtoplejših doslej. Globalne spremembe so žalostna realnost, okoljski aktivisti pa ena najbolj priljubljenih tarč napadov s strani vlad in korporacij.

Za zaščito okolja bo potrebno zagotoviti, da se ne vrnemo v stanje, ki smo ga poznali, temveč poiščemo vzdržno alternativo. Začnemo lahko že danes s pritiskom na korporacije, ki v boju s podnebnimi spremembami ne ukrepajo. Skrajni čas je, da preprečimo najhujše napovedi, ki v letu 2100 obljubljajo pekel na Zemlji.  

Naj bo to v novem letu motivacija za male in velike spremembe!