Agrument

V azerbajdžansko-armenski vojni se uporabljajo srbske rakete. Azerbajdžanci so po julijskih razkritjih zdaj objavili še svež slikovni dokaz, BIRN pa se je dokopal do papirjev, ki dokazujejo, da so Srbi v zadnjih treh letih v Armenijo izvozili kar 19 pošiljk orožja. Nazadnje le par dni pred začetkom tokratnih spopadov.

To je bizarno iz več razlogov. V Beogradu denimo stoji spomenik azerbajdžanskemu voditelju Heydarju Aliyevu, Azerbajdžan pa je tudi ena od šestih držav, s katerimi so Srbi podpisali strateško partnerstvo. Baku jim omogoča ugodne kredite, pomagal jim je v poplavah leta 2014, pa tudi z medicinsko opremo ob izbruhu COVID-19. Baku, mimogrede, Srbijo podpira tudi glede Kosova.

V ozadju torej ni geopolitika, temveč zaslužek. Slobodan Tesić, ki je povezan s prodajo orožja, je eden glavnih srbskih orožarskih preprodajalcev in dober Vučićev prijatelj. 

Pa Vučić? Pravi, da ni panike: "Oboji so naši prijatelji. Azerbajdžancem smo prodali še desetkrat več orožja kot Armencem."

Netflixov dokumentarec The Social Dilemma je s svojim nazornim prikazom drobovja družbenih omrežij razsvetlil marsikoga. S prikazom psiholoških in družbeno-političnih posledic odvisnosti od telefona, ki naj bi pripeljale do apokalipse ali vsaj državljanskih vojn, nam sporoča, da odvisnost, ki jo vsi čutimo, a težje priznamo, mogoče le ni tako nedolžna, kot se zdi.

Pozdravljamo, da pogovor o škodljivosti družbenih omrežij pridobiva na pozornosti, a kljub dobremu nastavku dokumentarec ne zmore (ali noče?) identificirati bistva problema: kapitalistične ureditve družbenega sistema, v katerem bo gonja za profitom vedno nadvladala etiko.   

Poleg dejstva, da film spregleda številne relevantne kritike, je naiven tudi v pripisovanju prevelike teže vlogi, ki jo igrajo algoritmi pri radikalizaciji posameznikov. Za situacijo sta namreč gotovo kriva tudi politika in širše družbeno okolje, ki preprosto ne zmoreta ponuditi odgovorov na številna vprašanja o protislovjih družbene ureditve, v kateri živimo.

"Cepljenje je preventivni ukrep, ki na letni ravni prepreči milijone smrti. In cepljenje ščiti tiste, ki zaradi zdravstvenih razlogov ne morejo biti cepljeni, z dvigom splošne ravni precepljenosti pa varuje družbo v celoti," je poslanec Levice komentiral torkovo sprejetje novele zakona o nalezljivih boleznih, ki necepljenim otrokom omejuje vstop v javne vrtce.

Našteta dejstva so v trendovski vax-antivax debati že stokrat obdelana: znanost pravi eno, nepodprte raziskave in teorije zarote drugo. Vmes pa je vse več necepljenih otrok, precepljenost pada, čedalje več pa je takšnih staršev, ki zaradi tega otroke vpisujejo v zasebne vrtce.

Novela – četudi ključen korak k boljšemu javnemu zdravju –  (nasprotno) prepričanih prepričala ne bo, kvečjemu utegne nezaupanje poglobiti. Pomembno je, da se zato tovrstne poteze pospremi z dialogom in jasnimi pravili, ne pa s kiksi, kot je na primer sporno izvzetje zaposlenih v zdravstvu iz obveznega cepljenja, s čimer bi lahko zaščitili najbolj ranljive.

Mediji se zgražajo nad "najslabšo predsedniško debato v ameriški zgodovini": nad Trumpovim skakanjem v besedo, nizkimi udarci in obsodbo boja za belo prevlado, ki je zvenela bolj kot njegova pohvala. Zgražajo se nad Wallaceovim moderiranjem ter nad Bidenovim mencanjem in slabimi živci. Nekdanji podpredsednik je predsedniku zabrusil, da je klovn in da naj že utihne. 

Majice z napisom "Will you shut up, man" so v Bidenovem taboru začeli prodajati že tekom debate, in čeprav so si medtem premislili, so nehote razgalili seksizem, prisoten tudi na "razsvetljeni" strani: ko moški udari po mizi, je dec, če bi isto storila ženska, bi izgubila živce.

Osramočeni Američani guglajo, kako se preseliti v Kanado, a minula debata več kot o kandidatih pove o kulturi resničnostne televizije in instantnega zvezdništva. Že če bi jima ugašali mikrofona, kadar nista bila pri besedi, bi gledali povsem drugo oddajo. A keč je v tem, da televizija, ki bi se osredotočala na vsebino, v resnici nikogar ne zanima.

Modni gigant H&M, ki je tudi lastnik znamk COS, Weekday, Monki in drugih, nam v oglaševalskih kampanjah ponosno sporoča, da je njihov produkcijski sistem krožen, da bodo do leta 2030 začeli materiale pridobivati trajnostno, da bodo v istem času ogljično nevtralni (pozitivni do l. 2040) in da stremijo k zagotavljanju dostojnega plačila za delavce.

Polna usta besed, a bolj malo rezultatov! Že leta 2013 so npr. oznanili, da bodo delavci v petih letih začeli prejemati dostojno plačilo. Glede na to, da podjetje ni lastnik tovarn, kjer šivajo njihova oblačila in da se z dosežkom niso potrkali po prsih, je jasno, da zaveze niso izpolnili. Čeprav delajo nekatere korake za izboljšanje trajnosti, pa je nemogoče izboljšati produkcijske procese brez izboljšanja delovnih pogojev.

Covid-19 je anomalije v industriji le še poglobil in jih bolje izpostavil. Podjetja imajo priložnost, da obrnejo nov list. Mi pa lahko kupujemo manj, skrbimo za oblačila, ki jih že imamo, in podpremo boj za dostojne plače!