Agrument

Proticepilstvo lahko razumemo kot posledico protislovja dveh značilnosti neoliberalnega kapitalizma. Na eni strani gre za glorificiranje individualizma, ki nam sporoča, da smo posamezniki unikatne snežinke in da je naše telo center vesolja. Na drugi strani pa je prevevajoč občutek nemoči, da bi kakorkoli lahko vplivali na sistem, za katerega vemo, da je krivičen.

Podobno, kot je glasovanje za Trumpa za mnoge revne in marginalizarne skupine predstavljalo priložnost pokazati sredinec establišmentu, je upor proti cepljenju eden redkih vzvodov, ki ga ima posameznik nad družbo. Je iracionalen, a vendar opolnomočujoč. 

Naivno je pričakovati, da bodo ljudje zaupali strukturam in institucijam, ki so jih v preteklosti tolikokrat pustile na cedilu. Razširjenost proticepilstva je dokaz, da je družbena pogodba bolj razkrojena, kot je predvidevala politika, in slab obet, da bomo kdaj lahko dosegli enotnost, potrebno za rešitev okoljske krize ali prehod v bolj kolektivistično in solidarno družbo.

Ločnica med delovnim in prostim časom, med javno in zasebno sfero, med domom in službo je le še nostalgičen spomin. Navajeni smo, da nam na telefonih utripajo zahteve delodajalcev, med pandemijo pa, zlasti če lahko delamo od doma, zasebnost izgubljamo na nove in še bolj vsiljive načine. 

Če s statusom javne osebe po definiciji pride še nekaj več vdorov v intimo, pa se zdi, da je doba družbenih omrežij javno polastitev vsakdanjega življenja bolj ali manj zanimivih posameznikov redefinirala do novega absurda. O pasteh in temnih plateh zvezdništva se v zadnjih letih vendarle pogovarjamo, popoln molk pa zadeva vprašanje nenehnega dela javnih intelektualcev. 

Z redkimi izjemami sicer ne dosegajo takšne publike kot pop zvezde, a odgovornost intelektualcev in civilnodružbenih aktivistov do oblikovanja sporočil je morda še večja. Ni treba biti ravno Miklavž Komelj, da razkuriš splet; dovolj je lahko že, da objaviš sliko mesne večerje, se udeležiš elitističnega dogodka ali pa pozabiš na podčrtaj.

Nekaj vode je že preteklo, odkar je ljudstvo izrazilo svoje odločno nasprotovanje predlagani noveli ZV-1. Bitka je bila dobljena, vojna še ne. Tudi sedanji zakon namreč vsebuje škodljiv člen; 14. člen (priobalno zemljišče celinskih voda) navaja izjeme, ko je dovoljeno zožiti priobalno zemljišče, kar v praksi pomeni, da omogoča gradnjo zasebnikom, če se o tem dogovorijo z vlado in občino. 

Ker oblasti ne velja zaupati, da se bo odločala v skupno dobro, je potrebno izbrisati 6. in 7. odstavek 14. člena ZV-1. Zato je nujno, da pritisnemo na opozicijo, ki je aktivno sodelovala v referendumski kampanji »proti«, in od nje iztržimo predvolilno obljubo, da bo to storila, ko bo na oblasti in bo potekel enoletni rok iz 25. člena ZRLI. 

Interesi kapitala žal pogosto nadvladajo druge interese – ne glede na to, kdo vlada. Tudi na svetovnem prizorišču smo lahko priča temu, da kljub polnim ustom politikov o okoljevarstvenih ukrepih in njihovim bučnim aplavzom Greti na koncu odloči denar, sveta vladar.

Bog je ustvaril Evo in Adama z namenom, da se razmnožita. Spoznanje poltenosti ju je stalo raja. Užitek je zemeljska dobrina. Pekel so ljudje okoli nas. 

Obsedenost s tem, kdo hoče ali noče s kom spati, nas spremlja že od začetka človeške zgodovine. 

Ker izhajamo iz katoliške tradicije, patriarhat pa je globoko zakoreninjen v našo družbo, je heteroseksualna usmerjenost za mnoge še vedno edina sprejemljiva izbira. Tu je še »argument narave«, po katerem naj bi se moški ud z namenom prilegal ženski vagini. A svetohlinsko govoričenje izkazuje le, da se družbi izmika razumevanje razlike med reprodukcijo in užitkom. Dejstvo, da tudi živali poznajo različne vrste spolnih usmerjenosti in njihove partnerske skupnosti ne služijo vedno le reprodukciji, ostaja prikladno spregledano. 

Človek ne izbira, kdo ga (ne) privlači, spolna usmerjenost sočloveka pa nima nikakršnega vpliva na tvoje življenje. Zato spoštuj sočloveka, da boš složno živel in bo mir na Zemlji.

Užitek povezujemo s spolnostjo. Izkaže pa se, da le okoli 60 % heteroseksualnih žensk doživi orgazem ob vsakem seksu. Da za to nista kriva njihova rigidnost ali manko želje, temveč socializacija v spolno specifične vloge, dokazuje dejstvo, da se delež pri lezbijkah znatno poveča. 

Spolni užitek je bil ženskam* v preteklosti prepovedan, njegovo nosilko pa družba še vedno kaznuje z oznako promiskuitetnosti. Internet res prinaša popularizacijo diskurzov o ženskem* užitku in pripomore k manjšanju "vrzeli užitka", a le moški užitek je pričakovan in samoumeven. Enak sentiment se s spolnosti prenaša tudi drugod.

Posameznice* – zlasti če imajo otroke – ne poznajo užitka, ki ga ne bi spremljala slaba vest. Ponotranjen glas družbe jih opozarja na neskuhana kosila in domnevni vpliv njihove nenehne prisotnosti na otrokov razvoj.

Ženski* užitek je morda zlepljen s krivdo, ker je tako družbeno nepotreben, moškim pa nerazumljiv in izmuzljiv, da bi brez bremena slabe vesti sprožil – revolucijo.