Agrument

Brez česa ne more slehernik? Že od antike dalje velja, da moramo odsotnost svobode izražanja enačiti s suženjskim življenjem, ki ga ni vredno živeti. Od tod tudi enoglasno zatrjevanje, da brez svobode izražanja misli, najsi bodo te resnicoljubne ali koristoljubne, ne moremo pričakovati svobodne družbe. Zato ni presenetljivo, da bi marsikdo rajši žrtvoval vse, kot pustil, da mu kdo to svobodo vzame. 

Tej vrlini se je zavezal tudi razsvetljenski duh, sledeč kateremu je javna raba uma nepogrešljiva za omikano ljudstvo. A če je svoboda govora res neomejena, temelji na slabi neskončnosti; je Sizifovo delo, ki nikdar ni dokončano. Tako se od uma zahteva nenehen napor, saj bi s prekinitvijo ovrgli vse dotedanje delo. Zavoljo lastne biti se um pretenta, tako da nastopi prestrogo do samega sebe. 

Cenzura postane odmor od svobode, vdih med mislimi, enako, kot je cezura odmor v verzu ali pavza med izvajanjem skladbe. Tej usodi ne uide niti pričujoči um, ki vzplameni pod cenzuro uredniških oči.

Od ministra, "nažganega kot aksa", do hudo zavajajočega in nesorazmernega poročanja - kar smo nekoč imenovali laž, danes vse legitimneje nastopa kot "alternativno dejstvo". Če je alternativa nekoč označevala nekaj pozitivnega in progresivnega, danes postaja orodje politične propagande in diskreditacije tistega, kar je racionalno, preverljivo in dokazljivo. 

Mnenja ali vero, ki naj bi bila pomembnejša od empirične evidence, ob tem agresivno podpira ponovno priljubljena cenzura. V Beli hiši je novinarska svoboda izredno selektivna reč, v Braziliji so nedavno cenzurirali dva največja časopisa, v Turčiji padajo opozicijski mediji, pri nas pa se ne smemo iti ne satire ne ščitenja virov.

Nasprotovanje omejevanju medijske svobode je v poplavi "alternativnih dejstev" toliko pomembnejše. V goli množici laži namreč ljudje ne morejo več misliti in presojati, oblast pa lahko z njimi počne, kar želi, na primer jih učinkoviteje nagovarja, da si za lastno hlapčevanje še naprej prizadevajo, kakor da bi se borili za svojo odrešitev.

V Indiji več kot milijon trgovcev bojkotira tuje gazirane pijače, kot sta Coca-Cola in Pepsi. Bojkot je od januarja opazno zmanjšal povpraševanje po teh pijačah, trgovsko združenje zvezne države Tamil Nadu pa je prodajo omenjenih pijač celo prepovedalo. 

Opozarjajo, da tuja podjetja izčrpavajo vodne vire, že tako opustošene zaradi suše. Potrošnike pozivajo, naj raje kupujejo domače izdelke in podpirajo lokalno ekonomijo. Za liter kokakole gre kar 400 litrov vode: štirje za izdelavo pijače, preostanek pa za proizvodni proces, npr. za vzgojo sladkornega trsa, čigar največji porabnik v Indiji je prav Coca-Cola.

Multinacionalki na bojkot nimata komentarja, njune interese pa brani indijsko združenje proizvajalcev pijač, ki zagovarja svobodo izbire potrošnikov in skrbi za delovna mesta, ki jih podjetji zagotavljata. Prepoved tujih pijač je mogoče razumeti kot nacionalistično potezo ali pa kot upor neo-imperializmu, v vsakem primeru pa je bolje piti kokosovo vodo kot kokakolo!

Med vsemi svoboščinami, ki so ogrožene zaradi rezultata ameriških volitev, je ena bolj pomembnih zagotovo pravica do nevtralnega in odprtega interneta.

V letu 2015, ko je bila v ZDA nazadnje na udaru, so se internetni aktivisti razveselili odločitve zvezne komisije za komunikacije (FCC), ki se je odločila nevtralnost interneta obdržati in uzakoniti. A slavje ni trajalo dolgo. Predsednik Trump je na čelo FCC postavil Ajita Paia, znanega nasprotnika nevtralnosti, ta pa je z včerajšno izjavo, da je "nevtralnost interneta napaka", potrdil strahove glede načrtov Trumpove administracije.

V času, ko je internet glavno orodje (ne)informiranosti ljudstva in tehnološka podjetja prevzemajo vlogo in moč tradicionalnih medijev, je svoboda interneta ključnega pomena za zdravo demokracijo. Seveda pa si predsednik, ki je napovedal vojno medijem, ničesar ne želi bolj kot kapitalu podrejen internet, ki bo omejeval širjenje informacij in dušil kreativnost.

Mnogi zato pravijo, da je boj za nevtralnost interneta danes pravzaprav boj za svobodo govora.

Budimpešta je zaradi nasprotovanja javnosti umaknila kandidaturo za gostitev OI leta 2024. Mednarodni olimpijski komite (IOC) je gostitelje izbiral med petimi kandidati: glede kandidature Rima si je premislila oblast, hamburška je padla na referendumu, v Budimpešti je bila dovolj že možnost referenduma. V konkurenci sta le še Pariz in Los Angeles. V zadnjih dveh ciklih je Budimpešta sedmo mesto, ki si je premislilo zaradi nasprotovanja ljudi. Podobno so se poleg omenjenih odločili še v Münchenu, Krakowu, švicarskem kantonu Graubünden (dvakrat!), pa v Bostonu in na Dunaju.

OI so biznis, ki si ga z obstoječo športno infrastrukturo lahko ponovno privošči LA, za Budimpešto pa bi bil verjetnejši scenarij post-Rio uničenje. IOC keš pobere takoj (od oglaševalcev in TV pravic), gostitelj pa mora računati na povrnitev vložkov v infrastrukturo z leti njene uporabe - če seveda prej ne propade tisti del države, ki ne zagotavlja iger, pač pa - kruha. Važno, da neo-kolonije sodelujejo, ne zmagujejo.