Agrument

Les, računalniški čipi, različne kovine, nafta, polimeri za proizvodnjo plastičnih izdelkov, živila … Vse te stvari povezuje globalna kriza v pomanjkanju surovin. Morda ste višje cene že zaznali, a pričakovati je, da bodo še narasle.

Glavni krivec za večino teh podražitev je pandemija, saj je bil v zadnjem letu velik del proizvodnje zaustavljen, primanjkovalo je delovne sile, pojavljale so se težave pri transportu, hkrati pa se je zaradi dela od doma povečalo tudi povpraševanje po elektronskih izdelkih.

Ob vsem tem se ponovno postavljajo vprašanja o bolj trajnostni izdelavi in predelavi, saj nam, za razliko od novih stvari, smeti pač ne primanjkuje: odpadni gradbeni material, elektroniko in plastiko lahko najdemo na vsakem koraku.

Kljub težnji po več in boljšem recikliranju gre razmerje med predelanimi in novimi izdelki še vedno v prid slednjih. Če bomo želeli novo, se bomo prej prisiljeni soočiti s starim, a najbolje bi bilo, če bi nam uspelo potrošnjo radikalno zmanjšati.

V soboto je v Zagrebu že šestič potekal shod zagovornikov prepovedi splava “Hod za život”. Zgodil se je na dan predvolilnega molka, in sicer kot protiutež pričakovani zmagi levo-zelenega županskega kandidata, ki prinaša luč v temo hrvaškega političnega prostora.

Ko pro-liferje skrbi za življenje “rojenih in nerojenih otrok”, seveda pozabljajo na nekaj dejstev: podatki potrjujejo, da je v državah, kjer je splav prepovedan, smrtnost žensk večja. A kaj, ko življenje žensk pač ni tako pomembno. Čeprav so na Hrvaškem oz. v Jugoslaviji ženske dobile volilno pravico že leta 1945, splav pa so uzakonili l. 1952 (v ZDA npr. šele 1973, v Švici 2002), današnji pro-liferji ne prepoznajo pozitivne zgodovinske dediščine.

Primeri držav, kjer je splav formalno dovoljen, vendar v veliki meri omejen, potrjujejo, da gre za pravico, katere omejitev ima lahko resne osebne in družbene posledice. Ne dovolimo, da bi bila pravica do avtonomije telesa prepuščena domišljiji in radikalizmu poljubne desne oblasti.

Vlada je v DZ poslala predlog sprememb Zakona o varstvu javnega reda in miru, ki viša kazni za "vsiljivo beračenje" in "prenočevanje na javnem kraju" (trenutno 41 oziroma 81, potem od 250 do 500 evrov).

Dodatna kriminalizacija brezdomstva kaže na nizko čustveno inteligenco te vlade. Že tako je čudno kaznovati nekoga za nekaj, čemur se ne more izogniti, še bolj pa v oči bode nesorazmernost novih kazni s prihodki, ki jih imajo najpogostejši "kršitelji".

Ampak, ne boste verjeli, to sploh še ni najbolj zloben del zgodbe! Vlada je v obrazložitvi predlogov sprememb zapisala, da se v primeru, ko se kot storilci omenjenih prekrškov pojavljajo tujci, "ustvarja temelj tudi za izrek stranske sankcije izgona tujca iz države iz 4. člena zakona o prekrških." 

Pravna mreža za varstvo demokracije ob tem opozarja, da je taka ureditev ne le v nasprotju s standardi EU, temveč tudi s slovenskim kazenskim pravom, "ki celo pri obsojencih za kazniva dejanja ne omogoča avtomatskega izgona".

Prejšnji teden nas je razveselila novica o odločitvi nizozemskega sodišča, da bo moral naftni gigant Shell do leta 2030 zmanjšati izpuste toplogrednih plinov za 45 %, kar v praksi pomeni manj počrpane nafte in plina. Čeprav odločitev vpliva zgolj na delovanje korporacije na Nizozemskem, je izjemnega pomena za vse, ki se borimo proti podnebni krizi. Kaže namreč na dejstvo, da korporacije niso nedotakljive, razsodba pa bo zagotovo dala zagon podobnim tožbam po svetu.

Za uspešen boj proti podnebnim spremembam so odgovorne tudi države, ki s svojimi politikami podpirajo črpanje fosilnih goriv. Nedavno so trije aktivisti vložili tožbo proti britanski vladi zaradi rabe javnega denarja za financiranje naftnih in plinskih podjetij, kar je v nasprotju s Pariškim dogovorom. Medtem ko se Johnson hvali, da bo Združeno kraljestvo vodilno v boju proti podnebnim spremembam, pa se tožbe zoper vlado kar vrstijo.

Kdaj lahko podobne tožbe pričakujemo tudi v Sloveniji? Razlogov imamo žal kar veliko.

Politika zategovanja pasu, ki so jo posvojile neoliberalne vlade med prejšnjo krizo, te kljub izboljšanju ekonomskih kazalcev ni odpravila, ampak jo je podaljšala v nedogled. Posledice varčevalnih ukrepov pa niso le materialne; so tudi družbene.

Največji rezi so se zgodili v "feminiziranih" sektorjih: v izobraževanju, zdravstvu in sociali, kjer ženske* predstavljajo 80 % delovne sile, zaslužijo pa skoraj 25 % manj. Znižanje socialne pomoči, omejen dostop do socialnih transferjev in javnih storitev ter povečana prekarizacija trga dela nesorazmerno bolj prizadenejo ženske*: delavke, matere in negovalke. Finančna neodvisnost je ključna za obvladovanje lastnega življenja, prikrajšanost pa poveča tudi grožnji diskriminacije in nasilja.

A kriza ni le ekonomska, temveč je hkrati tudi kriza ekologije, politike in skupnega v najširših pomenih besed. Enakopravnost vseh lahko dosežemo le, če se združeni v antikapitalističnem boju soočimo s sistemom, ki je vir neskončnih kriz in zatiranj.