Mestna občina Ljubljana je maja začela z akcijo Človek čuvaj svoje mesto, v okviru katere želijo s plakati, poostrenim nadzorom in javnimi dogodki opozoriti na škodljivost vandalizma. V svojih javnih objavah vandalizem razumejo kot uničenje lastnine in kot najbolj problematične izpostavijo: »popisane fasade in grafiti, ki pa so najbolj opazni, vzbujajo občutek neurejenosti javnih površin ter zmanjšujejo občutek varnosti.« Občina tako ne naslavlja »uničenosti« infrastrukture, ampak občutke, videz, strah in neprijetnost. S svojo kampanjo ne meri na izboljšanje bivalnih pogojev ali infrastrukture (ali grafit uničuje uporabno vrednost objekta?), ampak na mestni izgled urejenosti in varnosti. Pri tem si je ključno postaviti vprašanje: »Varnost za koga?«.
Idejno podstat kampanje je mogoče iskati v praksah hiperkaznovalnosti v New Yorku, kjer so mestne oblasti na podlagi neokonzervativne kriminološke teorije »razbitih oken« razvile obsežno strukturo zapiranja, kaznovanja in policijskega nadzora. Temeljna predpostavka teorije je sledeča: nepopravljeno razbito okno v soseski sporoča družbenim odpadnikom, da kriminal ni kaznovan in da soseska ni varovana, kar posledično vodi v dvig kriminala in beg t.i. pridnih državljanov. Idejo je župan Guiliani pretvoril v akcijski načrt povečanja števila policistov (od hkratnem krčenju sociale), njihove opremljenosti in prisotnosti na ulici, »zero tolerance« zakonov, večanja števila zapornikov, preganjanja brezdomcev in izganjanja znakov revščine. V času, ko sta se zaradi vzpona neoliberalizma krepili neenakost in revščina, so mestne oblasti socialno politiko zamenjale za kaznovalno, namesto služb in integracije pa so revnim ponujale zapor in izključenost.
Takšna kaznovalna politika sodeluje z novo urbano renesanso, ki mesto razume kot center potrošnje, zabave in finančne industrije. Iz centralnih predelov mest se z višanjem najemnin izganja revnejše prebivalce in se jih nadomešča z novim urbanim srednjim razredom ali turisti. Predele potrošnje je potrebno očistiti nereda revščine in splošne družbene devastacije, postati morajo varna, privlačna točka za trume turistov in s kapučinom pasiviziran kreativni razred. Grafit mora nadomestiti reklamni billboard, brezdomce je potrebno preseliti in jih zamenjati s kulturno ponudbo, bedo in revščino izgnati in jo nadomestiti z bogastvom statusne potrošnje. Nova urbana politika revščino vse bolj odriva na obrobja mest, medtem ko v cetru gradi arhipelago trošenja, zabavne industrije in nepremičninskega mešetarjenja.
Varnost in urejenost tako ni namenjena prebivalcem mesta (vsaj ne vsem), ampak predvsem potrošnikom, katerim se podreja gradnja urbanega prostora. Vandalizem se razume kot napad na ta otoček zabave in bogastva sredi okolja vse hujše revščine, izključenosti in devastacije. Mesta kot vandalska označijo tista dejanja, ki (zavestno ali ne) napadajo privatno lastnino in spodjedajo ekonomski model utemeljen na turistični potrošnji ter privabljanju bogatejših slojev prebivalstva. Vandalizem tako ogroža logiko profitov in ne kvaliteto življenja prebivalkam mest, katere veliko bolj ogrožajo razpadla igrišča, gradbene jame, uničene kolesarske steze, pomanjkanje delovnih mest, krčenje sociale, previsoke najemnine in odrezanost od javnega prevoza.
Tudi Ljubljana je skočila na vlak kriminalizacije simptomov družbene devastacije, namesto da bi jih naslovila z razvojnimi in socialnimi programi. Središče mesta, ki se zaradi vse večjega števila turistov in njim podrejenega upravljanja prostora, spreminja v lunapark, je center mestne prenove in investiranja. Turistično nezanimivi predeli mesta pa medtem zaradi dezinvesticij razpadjo. Občina želi s kampanijo Človek čuvaj svoje mesto predvsem zaščiti svojo vizijo razvoja Ljubljane, ki temelji na privabljanju turistov s ponudbo zabave, potrošnje in posteljnih kapacitet. Na urbanem prostoru, ki je podrejen zahtevam turistične ponudbe, ki prostore prebivalcev pretvarja v prostore dogodkov, javne klopce v barska sedišča, stanovanja v hotelske sobe. Če v mestu obstaja vandal, ki načenja kvaliteto življenja, je to nihče drug kot občina.