Agrument


agrument.description

(Ne)kulturno kadrovanje

Mačehovski odnos trenutne vlade do kulture ne spremeni dejstva, da po njej vseeno steguje kremplje. Po zamenjavi nekdanje direktorice MG+MSUM Zdenke Badovinac z Robertom Simonškom, ki se je s položaja kasneje sicer moral umakniti, saj je bil zaradi pomanjkljivo spisane odločbe razpis razveljavljen, je slavil Aleš Vaupotič. MK je dan prej spremenilo pogoje, določene v ustanovnem aktu, tako da jih je srečnež nenadoma izpolnjeval.

Naslednja tarča je bila Javna agencija za knjigo, kjer so novembra razrešili direktorico Renato Zamida. Ker je bil svet agencije proti, je MK zamenjalo njegove člane. Pomagalo ni niti pismo podpore, ki ga je podpisalo več kot 200 akterjev s področja knjige. Nadomestil jo je Dimitrij Rupel, ki po lastnih besedah ”nekaj ve o knjigah, ni pa strokovnjak za te urade, ki se s knjigami ukvarjajo pri nas.” Tako Zamidi kot Badovinac stroka trdno stoji ob strani. O njuni kompetentnosti ne dvomi nihče. Njun skupni "greh" je, da ne pripadata ”pravi” politični opciji.


agrument.subscribe-bar.subscribe-to agrument.subscribe-bar.deliver-it
RSS

Feministični abecedarij: JEZIK

Jezik poleg pojmov izraža in reproducira tudi družbene pomene, ki stojijo za njimi. V slovenščini s pritikanjem končnic -ova, -eva ali -iva na priimke žensk odgovarjamo na vprašanje "čigava?" in s svojilno obliko implicitno izražamo lastništvo moža nad ženo in očeta nad hčerko. V veliki zagati pa smo pri tvorjenju svojilnih pridevnikov iz priimkov žensk: Ploštajnerjina in Turšičina knjiga?!

Naš jezik je resda gibek in besedotvorno iznajdljiv, a ima težave z nevtralno rabo spola. Na eni strani smo z glagolsko obliko, ki jo prilagajamo osebku, namreč prisiljeni v njegovo izražanje, na drugi strani pa naj bi, četudi želimo izpostaviti različne spole, te zakrili – oz. izrazili – z uporabo moških oblik.

Da generična raba moškega slovničnega spola ni pomensko nevtralna, dokazuje raba izrazov, kot so vzgojiteljice, prodajalke ali – feministke. Vse našteto so tudi moški, a ker gre za poslanstva, kjer prevladujejo ženske, je očitno treba njihovo družbeno manjvrednost nakazati tudi v jeziku.


Okolje, to sem jaz

Jutri, 5. junija, obeležujemo mednarodni dan okolja. To je dan, ki so ga v preteklosti izkoristili za ozaveščanje o okoljskih težavah, kot sta npr. onesnaženje morja ali globalno segrevanje. Zdaj, ko že vsi dobro vemo, kaj pravijo mladi z Greto na čelu, pa bi nam moralo biti povsem jasno, da lahko okolju prizanesemo zgolj z vzdržno rabo virov, ki temelji na globalni solidarnosti.

Pomembno je poudariti, da okolje predstavlja in sestavlja tako rekoč čisto vse okoli nas, vštevši nas same, od hrane do transporta, od energije do ekosistemov, od dreves do živali, od vdiha do izdiha.

Pred leti je izšla knjiga o zraku, v kateri se bralke in bralci seznanijo z zanimivostjo, da z vsakim vdihom dihamo tudi molekule, ki so jih dihali naši predniki pred več kot 2000 leti. Skrajni čas je že, da se zresnimo in pomislimo, kakšen svet želimo pustiti prihodnjim generacijam. Najmanj, kar lahko naredimo, je, da poskrbimo, da se bo čez 2000 let še zmeraj dalo – dihati. Nehajmo si že rezati pljuča!


Potrošnja in covid

Les, računalniški čipi, različne kovine, nafta, polimeri za proizvodnjo plastičnih izdelkov, živila … Vse te stvari povezuje globalna kriza v pomanjkanju surovin. Morda ste višje cene že zaznali, a pričakovati je, da bodo še narasle.

Glavni krivec za večino teh podražitev je pandemija, saj je bil v zadnjem letu velik del proizvodnje zaustavljen, primanjkovalo je delovne sile, pojavljale so se težave pri transportu, hkrati pa se je zaradi dela od doma povečalo tudi povpraševanje po elektronskih izdelkih.

Ob vsem tem se ponovno postavljajo vprašanja o bolj trajnostni izdelavi in predelavi, saj nam, za razliko od novih stvari, smeti pač ne primanjkuje: odpadni gradbeni material, elektroniko in plastiko lahko najdemo na vsakem koraku.

Kljub težnji po več in boljšem recikliranju gre razmerje med predelanimi in novimi izdelki še vedno v prid slednjih. Če bomo želeli novo, se bomo prej prisiljeni soočiti s starim, a najbolje bi bilo, če bi nam uspelo potrošnjo radikalno zmanjšati.


Avtonomija čigavega telesa?

V soboto je v Zagrebu že šestič potekal shod zagovornikov prepovedi splava “Hod za život”. Zgodil se je na dan predvolilnega molka, in sicer kot protiutež pričakovani zmagi levo-zelenega županskega kandidata, ki prinaša luč v temo hrvaškega političnega prostora.

Ko pro-liferje skrbi za življenje “rojenih in nerojenih otrok”, seveda pozabljajo na nekaj dejstev: podatki potrjujejo, da je v državah, kjer je splav prepovedan, smrtnost žensk večja. A kaj, ko življenje žensk pač ni tako pomembno. Čeprav so na Hrvaškem oz. v Jugoslaviji ženske dobile volilno pravico že leta 1945, splav pa so uzakonili l. 1952 (v ZDA npr. šele 1973, v Švici 2002), današnji pro-liferji ne prepoznajo pozitivne zgodovinske dediščine.

Primeri držav, kjer je splav formalno dovoljen, vendar v veliki meri omejen, potrjujejo, da gre za pravico, katere omejitev ima lahko resne osebne in družbene posledice. Ne dovolimo, da bi bila pravica do avtonomije telesa prepuščena domišljiji in radikalizmu poljubne desne oblasti.