Agrument


agrument.description

Davek na ženskost

Pozivi o zmanjšanju ali ukinitvi davčne obremenitve za ženske "higienske" izdelke prihajajo s celega sveta. Po masovnih protestih so v Indiji nedavno ukinili 12 % DDV, ki je bremenil vložke in tampone ter posledično marsikateremu dekletu onemogočal odhod v šolo. Medtem, ko se v VB borijo za ukinitev 5 % DDV, je pri nas leta 2016 potekala kampanja za zmanjšanje obdavčitve iz 22 na 9,5 %, ki pa je bila neuspešna.

Zaradi EU zakonodaje, ki zaenkrat še ne dopušča popolne oprostitve davka na določene izdelke, takšni rezi zaenkrat še niso mogoči, pa vendar bi se do leta 2022 to lahko spremenilo. EU obljublja nov zakon, ki bo omogočal prav takšne izjeme. Držimo pesti!

Vseeno pa je potrebno izpostaviti še nekaj: namesto, da bi obremenitev zaradi naravnih človeških procesov prelagali na dekleta in ženske, bi bilo bolje, če bi država poleg rednih ginekoloških pregledov zagotavljala tudi zastonj menstrualne skodelice. Manj stroškov, manj stigmatizacije, pa še za okolje je boljše!



agrument.subscribe-bar.subscribe-to agrument.subscribe-bar.deliver-it
RSS

Ne bomo delali za drobiž!

Kljub visoki gospodarski rasti je v lanskem letu kar 63 % zaposlenih prejemalo plačo, nižjo od povprečne. Hkrati  je 93.198 ali skoraj 10 % delovno aktivnih posameznikov samozaposlenih. Za njih ne veljajo vsi standardi delovno-pravne zakonodaje, temveč so podvrženi jekleni roki trga in odvisni od svojih pogajalskih sposobnosti. 

Skupina študentov je izvedla raziskavo o višini minimalne urni postavke v atipičnih oblikah dela, ki bi prekarnim delavcem omogočila sprotno plačevanje stroškov in bi dosegala raven minimalne plače; ta po njihovih izračunih znaša 10,21 €. Upoštevajoč faktor tveganja, ki ga nosijo samozaposleni ter razlike med panogami, bi postavka najbrž morala biti postavljena še višje. 

Minimalni urni postavki se lahko očita, da normalizira prekarnost in pasivizira delavski boj. Vendar je dejstvo, da bo država morala s svojimi mehanizmi uravnati razmerja moči med delavci in delodajalci in z draženjem atipičnih oblik dela te kapitalu dolgoročno narediti manj privlačne.


Nekoč je bilo poželenje

Ljubezen in poželenje sta eni od osnovnih človekovih potreb, ki pa sta obratno sorazmerni. Poželenje, ki ga napajata skrivnostnost in negotovost, je najmočnejše takrat, ko potencialnega partnerja šele spoznavamo in se vanj zaljubljamo, ko pa se ljubezen poglablja, začne poželenje ugašati. 

S pomanjkanjem poželenja se sooča večina parov v dolgoletnih razmerjih - torej bi moralo biti poželenje na vrhuncu pri posameznikih, ki potencialnega partnerja še iščejo. Vendar ne nujno, pravi Esther Perel, priznana partnerska terapevtka. Posamezniki, ki svoje potencialne partnerje iščejo na Tinderju in podobnih aplikacijah, zaradi odsotnosti zapeljevanja in negotovosti ne občutijo poželenja, pač pa zgolj spolno vzburjenje. Podobno je tudi v primerih, ko potencialne partnerje preverimo na družbenih omrežjih – z odsotnostjo skrivnosti in presenečenja, je manj tudi poželenja.

Da bo poželenje torej preživelo, manj »stalkajmo«, manj »svajpajmo« in se več spogledujmo iz oči v oči.  


Uspešen in ... kul?

Elon Musk, direktor podjetij Tesla in SpaceX, je v očeh javnosti kul. Vihti metalce plamena, pošilja avtomobile v vesolje, hodi z Grimes. In poleg tega skrbi tako za okolje kot za napredek, kajne? No, internet vse pogosteje opozarja, da tudi v njegovem primeru brezglavo čaščenje osebnosti ni na mestu, in Musku ob nepremišljenem, žaljivem tvitanju očita še donacije republikancem, preprečevanje ustanovitve sindikata v Tesli – ali pa kar splošno pomanjkanje človeškega sočutja.

Družbeni pritisk na osebo Muskovega kalibra je zagotovo izjemen; vsaka njegova izjava se v medijih in na družbenih omrežjih obrne tisočkrat. A vredno je pomisliti, da morda nekdo, ki se mu je uspelo povzpeti na sam vrh kapitalistične lestvice uspeha, primarno vendarle ni moralno neomadeževan junak. V svetu, obsedenem s podjetništvom, pač cvetijo posamezniki, ki so takemu okolju prilagojeni – ne le izjemno tekmovalni, temveč tudi arogantni ali celo pravi kreteni.


O uspehu egiptovske revolucije

Razmere v Egiptu sedem let po revoluciji niso nič boljše, nasprotno, stanje se iz leta v leto slabša. Predsednik Sisi se je izkazal za represivnega diktatorja, ki državljane zapira, z varčevalnimi ukrepi po nareku Mednarodnega denarnega sklada (IMF) pa uničuje življenja pripadnikom srednjega razreda.

Visoka inflacija in dvig cen osnovnih potrebščin sta postala žalosten vsakdan, samo junija so se cene nafte povzpele za 50 %. Odkar je leta 2014 Sisi postal predsednik, je bilo to četrto povišanje cen ter tretje od novembra 2016, ko sta Egipt in IMF sklenila dogovor. Varčevalni ukrepi se poznajo tudi v zdravstvu in šolstvu, kjer bodo v javnih šolah ukinili poučevanje v angleščini zaradi visokih stroškov prevajanja učbenikov.

Po podatkih finančnega ministrstva so varčevalni ukrepi obrodili prve sadove, Egipt je zabeležil primarni presežek in povečano ekonomsko rast. A državljani tega ne občutijo; v posameznih regijah se je revščina povzpela kar na 60 %, država pa jih pušča na cedilu.