Agrument


agrument.description

The Biggest Loser

Boris Johnson je v ponedeljek objavil napovednik za nov britanski resničnostni šov. Če so zadnja štiri leta Britanci izstopali iz EU, bodo tokrat hujšali. Po vladnih podatkih naj bi bilo v državi kar 63 % odraslih nad mejo zdrave teže, vsak peti otrok pa je debel. V socialno ogroženih območjih pa je verjetnost za debelost med mladostniki kar dvakrat večja.

Johnsonov plan bi lahko z veseljem sprejeli, če ne bi šlo za britanskega premiera. Johnsonova shujševalna dieta predstavlja le površinsko reševanje problema, ki ima globje vzroke, in je torej plod sistemskih anomalij. Ljudje niso debeli, ker se ne bi želeli zdravo prehranjevati, ampak zato, ker si drugega kot junk food ne morejo privoščiti. Ker nimajo časa, da bi si vsak dan pripravljali 5 zdravih obrokov. Ker imajo dve službi, da lahko sploh preživijo mesec.

Debelosti in revščine ne morejo reševati nogometaši z brezplačnimi kosili za učence, ampak politiki in premieri, ki imajo politično moč in odgovornost, da ukrepajo v obče dobro!


agrument.subscribe-bar.subscribe-to agrument.subscribe-bar.deliver-it
RSS

Dataizem

Historično so ljudje v času globalnih kriz iskali uteho v veri. Tudi aktualna pandemija ni izjema. Izsledki iskanj na Googlu predvsem v revnejših državah kažejo na rekordno število poizvedovanj po religioznih temah in molitvah.

Tudi v bolj sekularnih državah virusu nis(m)o ubežali. Bolj kot v molitev pa danes verjamemo, da nas bosta zaščitila sistem in tehnologija. Vse pogosteje se omenja nastop nove futuristične religije – dataizma, pri kateri sposobnost procesiranja velike količine podatkov deluje kot božanstvo, močnejše od človeka, s tem pa ponuja možnost reševanja vseh težav. To lahko že vidimo v velikem polaganju upov v aplikacije za sledenje kontaktov.

Ne glede na osebno vero pa je ljudem v času pandemije skupna negotovost in preizpraševanje o smislu, iz česar se rojevajo nova družbena gibanja. Če je v tradicionalnih religijah nujno zlo dopuščeno za doseganje odrešitve, lahko tako mislimo tudi Covid-19 – kot katastrofo, ki omogoča doseganje nujnih sistemskih sprememb.


Jezdeci apokalipse?

Po epidemiji in potresu so Zagreb pred kratkim doletele tudi poplave. Precej jasno je, da v primeru Zagreba ne gre za apokalipso, ampak za posledice dolgoletnih škodljivih politik zagrebškega župana Milana Bandića, ki je vpleten v cel niz sumljivih poslov. Poleg nevlaganja v mestno infrastrukturo je Bandić odgovoren tudi za zazidavanje mnogih zelenih površin v korist peščice zasebnikov in sekanje gozdov, ki naj bi mesto varovali ravno pred poplavami.

Sodeč po rezultatu na nedavnih parlamentarnih volitvah na Hrvaškem se morda le bliža konec dolgoletne vladavine Milana Bandića. Iste volitve so v parlament pripeljale zeleno-levo koalicijo Možemo!, katere del je tudi stranka Zagreb je NAŠ, Bandićeva najglasnejša opozicija v Zagrebu. 

Kaj pa Zoki? Zaenkrat še neuničljiv se že vrsto let izogiba odgovorom o lastnih spornih poslih. Na primeru Zagreba se lahko naučimo, da lahko gospodarski kriminal in korupcija v kombinaciji z nepredvidljivimi silami narave pripeljejo do apokaliptičnih razmer.


Brisanje zgodovine v Beogradu

Zdi se, da se nacionalisti po celem svetu učijo iz enakih učbenikov, v katerih netenje prepirov in brisanje zgodovine spadata med najpomembnejša poglavja. Te dni so se v Beogradu recimo odločili, da dokončno zbrišejo spomin na čas, ko je mesto predstavljalo prestolnico za vse "od Triglava do Vardara". 

Porečka, Hrvatska, Splitska, Podravka, Bjelovarska, Šibenička, Bosanska, Zenička, pa tudi Ljubljanska, Bledska, Mariborska, Celjska in Murska ulica kmalu ne bodo več obstajale. Od leta 2000 do danes je ime spremenilo že 9000 beograjskih ulic, a tako brezsramnega nacionalističnega čiščenja še nismo videli. Če so prej odstranjevali "komunistična imena", po novem za neprimerno velja vse, kar ni etnično čisto in spominja na katero koli od bivših republik. 

Beograd z nacionalistično retoriko seveda nagovarja predvsem domačo javnost. Opozicija se ukvarja s trivialnostmi, podporniki se ponosno tolčejo po prsih, Vesićeva SNS pa se z radikalno desnico bivših bratskih republik še naprej odlično razume.


Leti, leti, leti ...

Ena od industrij, ki jih je najbolj prizadel novi koronavirus, je letalska. Pandemija naj bi povzročila 84 milijard dolarjev izgube oz. – v humanistični valuti – ogrozila 400 000 delovnih mest. Če je bila v prvih mesecih krize za izpad kriva predvsem karantena, se je zdaj omejitvam pridružila še sprememba potovalnih navad. Resda zaradi strahu pred virusom ter v izogib možnosti, da bi ob morebitnem zaprtju mej ostali ujeti v tujini ali morali v karanteno, ljudje potujejo manj, a upada v letalski industriji ni mogoče v celoti pripisati zmanjšanju mobilnosti.

Zdi se, da je letalski promet posebej na udaru tudi zaradi okoljskih vzgibov, ki jih je osvetlila prav koronakriza. Medtem ko nizkocenovci preštevajo izgube, se namreč v Evropi spet krepi železniški potniški promet. Krepijo se obstoječe povezave in vzpostavljajo nove, v porastu je interes za nočne vlake s spalniki. Ni torej nujno res, da ljudje nočejo več potovati, ampak prej, da – nočejo več leteti.