Agrument


agrument.description

Severna obzorja

Prejšnji teden so zaznamovali protesti proti Bolsonarovi vladi, naslavljajoč širok spekter vprašanj: od krčenja amazonskih deževnih gozdov in domorodnih skupnostih, rezanja proračuna za izobraževanje do kulture mizoginije in mačizma, ki vlada v državi. Vse to se dogaja z namenom ohranjanja Brazilije kot globalno pomembnega izvoznika primarnih surovin, saj neenaki pogoji v svetovni trgovini narekujejo, da morajo manj “razvite” države (globalnega Juga) črpati iz narave in izkoriščati poceni delovno silo, da bi lahko pridobile “napredne” dobrine iz bogatih držav (globalnega Severa), kjer je cena dela dražja, narava pa se ščiti. 

Po spletu že kroži meme, da gori napačen Amazon, saj sta Vanguard in BlackRock, dva največja institucionalna vlagatelja v Amazon.com, pomembna tudi pri gojenju soje in goveda v Amazoniji. Borci za Amazonijo so sestavili izčrpen seznam “sostorilcev” in vabijo k njihovem bojkotu. Čigavi interesi bodo zmagali - (“severnih”) potrošnikov ali državljanov?


agrument.subscribe-bar.subscribe-to agrument.subscribe-bar.deliver-it
RSS

Ekofašizem

Vse bolj jasno je, da se strelski napadi desnih ekstremistov začnejo v različnih spletnih skupnostih. Manj znano pa je, da sta se tako strelec iz Christchurcha kot tudi napadalec iz El Pasa identificirala z “ekofašizmom".

Kljub splošnemu prepričanju, da desnica pogosto zanika klimatske spremembe, to ne drži vedno. Ekofašizem lahko opredelimo kot gibanje, ki verjame, da smo ljudje na Zemlji presegli kapacitete, število prebivalcev pa je potrebno zmanjšati hitro in učinkovito. Pri tem seveda ne gre za podobe dreves objemajočih hipijev, temveč za prepričanje, da se bodo ekološki problemi rešili s “pravilnimi (belimi) geni” ter zatrtjem beguncev in migracij, ki jih bo z višanjem temperatur in dviganjem morske gladine vedno več.

Že tako problematično zanikanje in neuspešno soočanje z ekološko katastrofo tako odpira še več priložnosti za razmah ekstremizmov ter desničarskim demagogom daje možnost, da strelske pohode izrabljajo za demoniziranje podnebnega aktivizma. 


Zakaj postavljamo ograje in zidove, če bi lahko gradili stanovanja?

Da so stanovanja čedalje bolj nedostopna, je popolnoma jasno. In to vsem, razen politikom, ki namesto stanovanj gradijo zidove in ograje – vse za varnost ljudi. Seveda nepremičninska kriza ni le slovenski problem, situacija je problematična tudi po svetu in pri naših sosedih.

Npr. v Bologni brezvestni najemodajalci na trgu ponujajo vse mogoče. Dvosobno stanovanje brez WC-školjke (!) za norih 700 €. Kljub ogromnemu povpraševanju pa kar 15 % stanovanj v mestu ostaja praznih. Nevidna roka trga ne deluje in očitno se je spremenila v pest, ki tepe in ožema prekarce ter študente.

Peščica nepremičninskih baronov s pridom izkorišča odsotnost državne stanovanjske strategije in polni lastne žepe. Bolonjsko krizo bodo “reševala” zasebna podjetja, ki že gradijo luksuzne študentske domove, pri nas pa še vedno čakamo vsaj na nepremičninski davek.

Medtem pa politiki javnost strašijo pred volkovi in migranti. Važno, da smo "varni", pa tudi če spimo na cesti zaradi previsokih cen stanovanj!


Ne quality, pač pa quantity time!

V zahodnih družbah od razsvetljenstva dalje namesto trpljenja na Zemlji in odrešenja po smrti v središče našega obstoja vse bolj postavljamo srečo ter zadovoljno in polno življenje posameznika. Zasledovanje sreče je opredeljeno celo v Deklaraciji neodvisnosti ZDA kot ena izmed temeljnih človekovih pravic.

Sreča nima enotne definicije, njeno doživljanje je izrazito subjektivno, je pa nedavno zaključena Harvardova študija, ki je trajala skoraj 80 let, razkrila njen najpomembnejši vidik. Formula za srečno življenje se bere enostavno, uresničuje pa težje: najpomembnejši so odnosi z ljudmi okoli nas, pri čemer ni bistvena njihova številčnost, temveč kakovost. Sodelujoči v raziskavi, ki so pri petdesetih ocenili, da imajo najbolj izpolnjujoče odnose, so bili pri osemdesetih najbolj zdravi in zadovoljni. 

Namesto v predmete in izkušnje bi torej veljalo investirati v ljudi, najdragocenejša investicija, ki jo lahko usmerimo v druge, pa ni naš denar, pač pa čas.


To je vse normalno

Predstavniki srbske manjšine na Hrvaškem opozarjajo na 12 primerov fizičnega nasilja nad Srbi v preteklih tednih. Zadnji dogodek, ki je služil kot povod za kar dva napada, je bila sredina nogometna tekma med beograjsko Crveno zvezdo in švicarskimi Young Boys.

Hrvaški politični vrh situacijo relativizira. Kolindin prvi (in doslej edini) komentar je, da “obsoja vsako nasilje,” Plenković pa opozarja, da je varovanje pravic vseh manjšin – še posebej pa hrvaške v tujini – pomembno. Predvsem pa naj bi šlo za osamljene primere skrajnežev, ki ne odražajo stanja hrvaške družbe.

In kakšno je stanje družbe? Nedavno odstavljeni minister ima v stanovanju obešeno sliko vodje hrvaških fašistov Anteja Pavelića. Hrvaška diplomatka na Facebooku širi rasistično propagando o beli Evropi. Ob proslavah slišimo vzklike: "Za dom spremni!

Fašizem na Hrvaškem ni sankcioniran, ker je volilni glas skrajnih desničarjev vreden več kot pretepen Srb. In zato nas napadi "osamljenih huliganov" ne smejo presenetiti.