Agrument


agrument.description

Izvažamo les, uvažamo omare

V preteklih treh desetletjih je prej močna slovenska lesnopredelovalna industrija skoraj docela propadla. Kot majhna država smo z vstopom v EU sprejeli vlogo izvoznika te surovine v Avstrijo in Nemčijo, kjer v to panogo vlagajo več.

Država bi kot lastnik 20 % vseh gozdov v Sloveniji lahko naredila več za promocijo uporabe lesa v gradbene namene, prav tako pa bi s subvencijami in večjimi investicijami lahko ponovno zagnala lesnopredelovalni sektor gospodarstva. 

Gospodarski minister Počivalšek sicer javno izpostavlja les kot surovino prihodnosti in sanjavo govori o sedmih velikih lesnopredelovalnih centrih. Čeprav se izboljšujejo pravila o obvezni uporabi lesa pri objektih splošnega družbenega pomena, gre zaenkrat vendarle bolj za besede kot za dejanja. Investicije prihajajo iz tujine.

Tako še vedno velja, da izvažamo surovino in uvažamo gotove izdelke, čeprav v tem ni niti ekološkega niti ekonomskega smisla.


agrument.subscribe-bar.subscribe-to agrument.subscribe-bar.deliver-it
RSS

Itak da ne vsi očetje

Prejšnji teden se je na slovenskih ulicah pojavil plakat, ki je modrico na otrokovem obrazu označil za "očetovo znamenje". Naročila so ga društva s področja nasilja proti ženskam in otrokom, na katerega so želeli s plakatom tudi opozoriti. 

Kampanja je predvsem med moškimi zbudila ogromno ogorčenja, grešni kozel pa je v komentarjih družbenih objav ironično postal feminizem, ki se aktivno bori proti spolnemu nasilju. Začelo se je tudi zbiranje podpisov za kazensko ovadbo zaradi netenja spolnega sovraštva. Ob zgodbah posilstev in umorov žensk iz tujine poslušamo o #notallmen, ob umorih temnopoltih s strani policistov pa #notallcops. Zdaj je Slovenijo zajel val "nevsiočetje".  

Seveda niso vsi moški nasilneži, je pa večina nasilnežev v družinskem okolju moških. Četudi nisi nasilnež ti, je to verjetno nekdo v tvoji bližini: šef, sosed, sorodnik. Prvi korak do rehabilitacije figure očeta tako ni kazenska ovadba plakata, ampak sprejetje tega dejstva in klic na 113, kadar smo z nasiljem soočeni.


Slabi časi za slabe provokacije

V petek se je v vzhodnem delu Mostarja, natančneje v naselju Donja Mahala, ki velja za večinsko muslimansko, zgodil grozljiv huliganski pohod. Napadalci so bili člani navijaške skupine Ultras Mostar – hrvaški nacionalisti so v naselje vstopili z lesenimi palicami in obilico pirotehnike ter uničevali imovino in ob tem vzklikali fašistoidna gesla.

V kraju, kjer še niso pozabili na grozote iz leta 1993, ko so se Hrvati pridružili Srbom v poskusu razdelitve Bosne, lahko take provokacije še prehitro eskalirajo. Vse skupaj se dogaja v specifičnem trenutku, ko se še ni polegel prah, ki ga je dvignil "non-paper", ki ga je distribuiral "slovenski pacient" Janez Janša. Retorika, ki podpihuje nasilje in priklicuje slutnjo vojne, pa ustreza tako rekoč vsem vodilnim politikom v regiji. Ker nimajo odgovorov za zdravstveno in ekonomsko krizo, se jim pač splača preusmerjati pozornost od resničnih problemov k tovrstnim sovražnim manipulacijam.


Masaker, poboji ali genocid?

24. april je dan, ko v številnih državah obeležijo začetek pogroma na Armence v tedanjem Otomanskem imperiju. V genocidu je življenje izgubil vsaj poldrugi milijon ljudi.

Letošnjo soboto bodo zagotovo zaznamovale Bidnove ZDA, ki bodo končno potrdile zgodovinsko dejstvo, da je šlo za genocid nad Armenci. Gre sicer le za izpolnitev predvolilne obljube. Trump (kljub dobremu odnosu s Kim Kardashian) te odločitve ni "zmogel".

Pričakovati je, da se bodo odnosi med ZDA in Turčijo poslabšali. Kljub temu pa to še ne pomeni prekinitve diplomatskih odnosov, predvsem pa ne gospodarskih. Rusija je npr. že leta 1995 prepoznala masakre, kot genocid nad Armenci, to dejstvo pa državama ne preprečuje "sodelovanja". Kljub navideznemu nestrinjanju glede politik v Siriji, Libiji ali Ukrajini v ozadju potekajo orožarski posli.

Tudi predlog, da bi Slovenija uradno priznala genocid nad Armenci, ni nov, nimamo pa občutka, da se bo do tega kaj kmalu oblikovala kakšna proaktivna politična odločitev.


Super kaj?

Pred dnevi je 12 vplivnih evropskih nogometnih klubov ustanovilo svojo superligo – zaprto tekmovanje, v katerem bi poleg njih nastopala le še peščica povabljencev. V ozadju so bili številni dejavniki, a glavni je bil pohlep. Že tako najbogatejši klubi so želeli še večje zaslužke, za to pa so izrabljali floskule o pretakanju denarja v nižje ravni nogometne piramide.

Odziv je bil hiter in silovit. S sankcijami so grozile nogometne zveze in celo evropski politični vrh, še huje pa so se odzvali navijači. Številni so zasedli ulice in protestirali proti izgubi že tako načete tekmovalnosti in romantike evropskega klubskega nogometa, ki kljub napakam tudi najmanjšim omogoča, da s srčnostjo lahko premagajo velikane.

Predvsem v Angliji je pritisk obrodil sadove; projekt je (začasno) propadel, še preden se je začel. Izkazalo se je, da se lahko odločna in neizprosna množica uspešno zoperstavi še tako pobesnelemu pohlepu neoliberalizma. Ta misel nas mora voditi tudi na domačem političnem parketu.