Agrument


agrument.description

Ne quality, pač pa quantity time!

V zahodnih družbah od razsvetljenstva dalje namesto trpljenja na Zemlji in odrešenja po smrti v središče našega obstoja vse bolj postavljamo srečo ter zadovoljno in polno življenje posameznika. Zasledovanje sreče je opredeljeno celo v Deklaraciji neodvisnosti ZDA kot ena izmed temeljnih človekovih pravic.

Sreča nima enotne definicije, njeno doživljanje je izrazito subjektivno, je pa nedavno zaključena Harvardova študija, ki je trajala skoraj 80 let, razkrila njen najpomembnejši vidik. Formula za srečno življenje se bere enostavno, uresničuje pa težje: najpomembnejši so odnosi z ljudmi okoli nas, pri čemer ni bistvena njihova številčnost, temveč kakovost. Sodelujoči v raziskavi, ki so pri petdesetih ocenili, da imajo najbolj izpolnjujoče odnose, so bili pri osemdesetih najbolj zdravi in zadovoljni. 

Namesto v predmete in izkušnje bi torej veljalo investirati v ljudi, najdragocenejša investicija, ki jo lahko usmerimo v druge, pa ni naš denar, pač pa čas.


agrument.subscribe-bar.subscribe-to agrument.subscribe-bar.deliver-it
RSS

To je vse normalno

Predstavniki srbske manjšine na Hrvaškem opozarjajo na 12 primerov fizičnega nasilja nad Srbi v preteklih tednih. Zadnji dogodek, ki je služil kot povod za kar dva napada, je bila sredina nogometna tekma med beograjsko Crveno zvezdo in švicarskimi Young Boys.

Hrvaški politični vrh situacijo relativizira. Kolindin prvi (in doslej edini) komentar je, da “obsoja vsako nasilje,” Plenković pa opozarja, da je varovanje pravic vseh manjšin – še posebej pa hrvaške v tujini – pomembno. Predvsem pa naj bi šlo za osamljene primere skrajnežev, ki ne odražajo stanja hrvaške družbe.

In kakšno je stanje družbe? Nedavno odstavljeni minister ima v stanovanju obešeno sliko vodje hrvaških fašistov Anteja Pavelića. Hrvaška diplomatka na Facebooku širi rasistično propagando o beli Evropi. Ob proslavah slišimo vzklike: "Za dom spremni!

Fašizem na Hrvaškem ni sankcioniran, ker je volilni glas skrajnih desničarjev vreden več kot pretepen Srb. In zato nas napadi "osamljenih huliganov" ne smejo presenetiti.  


Nikar se ne zanašajmo na bogataše!

Dobrodošli v filantrokapitalizem, kjer bogati – od Priscille in Marka do Billa in Melinde – ustanavljajo fundacije, preko katerih financirajo reševanje družbenih problemov. Pri nas se skozi delovanje NVO še vedno kaže soroševska utopistika, podjetja tekmujejo v "dobrih delih", iluzija o tehnološki nevtralnosti je z Googlovimi sredstvi financirala celo naš Parlameter.

Aktivizem je neprofitabilno početje, zato zasebne iniciative dajejo dobrodošlo plačo marsikateremu nevladniku. A problem je v tem, da podpora le izjemoma pride v obliki zastonj kosila, po katerem mirno nadaljujemo s svojim delom. Bogati plutokrati pač ne bodo financirali avtonomne angažirane stroke, ampak so skozi filantropijo iznašli davčno ugoden način spreminjanja sveta po lastni grandiozni viziji, ki obenem legitimizira obstoj kapitalizma.

Pa še to – ne glede na to, kako radodarni so v izjavah za javnost, se bogataši neradi ločijo od svojega denarja. Ne zanašajmo se na njihovo radodarnost in zvišajmo davke na premoženje!


Nazaj k bistvu

Kognitivna disonanca nastopi kot občutek neugodja, ko so naša prepričanja v konfliktu. Ko odmevna zgodba, recimo ji poljska basen, prisili vsejedca pogledati zrezku v oči, to ponavadi vodi v vsesplošno ogorčenje – ali pa posmeh (morda kar oboje hkrati). Zakaj brutalni posnetki goveda v Luki Koper zbujajo sočutje do živali, posnetki protestnikov pred mariborsko klavnico pa bes nad aktivisti?

V Luki Koper je krava krava in v Mariboru je krava hrana, razlika pa ni le v tem, kako daleč se pelje v smrt. Med eno in drugo kravo je razlika tolikšna kot med kravo za mleko in družinskim mačkom; ali med konjem za burger in (taistim?) konjem za šport.

V tekoči javni razpravi o "travožerstvu" smo slišali okoljske, oplazili humanitarne in se trenutno mudimo pri zdravstvenih argumentih za veganstvo. Etični vidik – motiv večine veganov – je pogosto zanemarjen. Terja namreč preseči specizem; ravno tega, ki v dveh enakih, a različnih kravah ponazori konflikt vrednot v vsej njegovi absurdnosti. 


Vstop onemogočen

Ilhan Omar in Rashidi Tlaib, kongresnicama ZDA, je Izrael, skladno s Trumpovimi svarili glede njune nevarnosti, zavrnil vstop. Izrael se upravičeno boji njune kritike, saj sta obe podpornici gibanja BDS, vendar pa si je s prepovedjo napravil medvedjo uslugo. 

Rashidi Tlaib so kasneje dovolili na Zahodni breg zaradi obiska babice, vendar pod pogojem, da se odpove političnemu delovanju v državi, slednja pa je to "milost" zavrnila. Kongresnici sta situacijo spretno izkoristili in nad Izrael poslali medije; nadenj letijo bržkone ostrejše kritike, kot bi jih lahko na terenu vanj usmerili Američanki.

Mediji so na prvo žogo poročali, da v Izrael ne smeta, ker sta muslimanki. V resnici so Tlaib in Omar prepovedali vstop zaradi njune politične drže, kar pa je tudi problematično in se lahko zgodi vsakomur. Pa tudi Izraelci niso vsemogočni: zgolj na podlagi narodnosti ne smejo v 14 držav, l. 2012 pa so celo ZDA zavrnile vstop članu Knesseta Benu Ariju, sicer skrajnemu desničarju.