Agrument


agrument.description

Slabi časi za slabe provokacije

V petek se je v vzhodnem delu Mostarja, natančneje v naselju Donja Mahala, ki velja za večinsko muslimansko, zgodil grozljiv huliganski pohod. Napadalci so bili člani navijaške skupine Ultras Mostar – hrvaški nacionalisti so v naselje vstopili z lesenimi palicami in obilico pirotehnike ter uničevali imovino in ob tem vzklikali fašistoidna gesla.

V kraju, kjer še niso pozabili na grozote iz leta 1993, ko so se Hrvati pridružili Srbom v poskusu razdelitve Bosne, lahko take provokacije še prehitro eskalirajo. Vse skupaj se dogaja v specifičnem trenutku, ko se še ni polegel prah, ki ga je dvignil "non-paper", ki ga je distribuiral "slovenski pacient" Janez Janša. Retorika, ki podpihuje nasilje in priklicuje slutnjo vojne, pa ustreza tako rekoč vsem vodilnim politikom v regiji. Ker nimajo odgovorov za zdravstveno in ekonomsko krizo, se jim pač splača preusmerjati pozornost od resničnih problemov k tovrstnim sovražnim manipulacijam.


agrument.subscribe-bar.subscribe-to agrument.subscribe-bar.deliver-it
RSS

Masaker, poboji ali genocid?

24. april je dan, ko v številnih državah obeležijo začetek pogroma na Armence v tedanjem Otomanskem imperiju. V genocidu je življenje izgubil vsaj poldrugi milijon ljudi.

Letošnjo soboto bodo zagotovo zaznamovale Bidnove ZDA, ki bodo končno potrdile zgodovinsko dejstvo, da je šlo za genocid nad Armenci. Gre sicer le za izpolnitev predvolilne obljube. Trump (kljub dobremu odnosu s Kim Kardashian) te odločitve ni "zmogel".

Pričakovati je, da se bodo odnosi med ZDA in Turčijo poslabšali. Kljub temu pa to še ne pomeni prekinitve diplomatskih odnosov, predvsem pa ne gospodarskih. Rusija je npr. že leta 1995 prepoznala masakre, kot genocid nad Armenci, to dejstvo pa državama ne preprečuje "sodelovanja". Kljub navideznemu nestrinjanju glede politik v Siriji, Libiji ali Ukrajini v ozadju potekajo orožarski posli.

Tudi predlog, da bi Slovenija uradno priznala genocid nad Armenci, ni nov, nimamo pa občutka, da se bo do tega kaj kmalu oblikovala kakšna proaktivna politična odločitev.


Super kaj?

Pred dnevi je 12 vplivnih evropskih nogometnih klubov ustanovilo svojo superligo – zaprto tekmovanje, v katerem bi poleg njih nastopala le še peščica povabljencev. V ozadju so bili številni dejavniki, a glavni je bil pohlep. Že tako najbogatejši klubi so želeli še večje zaslužke, za to pa so izrabljali floskule o pretakanju denarja v nižje ravni nogometne piramide.

Odziv je bil hiter in silovit. S sankcijami so grozile nogometne zveze in celo evropski politični vrh, še huje pa so se odzvali navijači. Številni so zasedli ulice in protestirali proti izgubi že tako načete tekmovalnosti in romantike evropskega klubskega nogometa, ki kljub napakam tudi najmanjšim omogoča, da s srčnostjo lahko premagajo velikane.

Predvsem v Angliji je pritisk obrodil sadove; projekt je (začasno) propadel, še preden se je začel. Izkazalo se je, da se lahko odločna in neizprosna množica uspešno zoperstavi še tako pobesnelemu pohlepu neoliberalizma. Ta misel nas mora voditi tudi na domačem političnem parketu.


Obvladovanje vladajočih

Od kaznovanja dijakov do zakona o vodah – da vlada nima posluha za stroko, se med epidemijo kaže na več frontah. Najpovedneje v novem konfliktu s Strokovno skupino za zajezitev in obvladovanje epidemije COVID-19, iz katere je izstopil Mario Fafangel.

Ne le, da so sprejeti ukrepi pogosto v nasprotju z mnenjem strokovne skupine, Fafangel je poudaril tudi stisko ob sprejemanju neprimernih ukrepov, ki posegajo pregloboko v človekove pravice. 

Taka je npr. prepoved protesta, zapakirana v protikoronski paket, ki jo je te dni začasno zadržalo ustavno sodišče. Janša se sicer na Twitterju pretvarja, da za javno izražanje mnenj nihče ni bil prikrajšan, Hojs pa oblikovanje novih ukrepov kujasto nalaga kar sodišču.

Hujša nevarnost od virusa je s stroko skregana oblast, ki epidemije ni zmožna (ali željna) obvladovati v skladu s profesionialnim mnenjem. Tudi mi bi mnogo raje, kot je tvitnila Tanja Fajon, da namesto Fafangela odstopi vlada.


Maščevanje samemu sebi

Ste se kdaj znašli v postelji, utrujeni in potrebni spanca – pa z njim vendar odlašali? Ste se raje odločili za potapljanje v globine interneta v družbi tesnobe in krivde? Se vam to dogaja pogosto? Niste edini.

Spoj naših nezavednih nagnjenj in zasvajajočega načrtovanja tehnologije je tisti, ki nas potegne v neskončno drsanje po zaslonu. To postane “pogubno”, ko se osredotočamo izključno na slabe novice. A ne glede na vsebino informacij, ki jih iščemo, so globlji vzgibi podobni. Ko se nam zdi, da izgubljamo nadzor nad svojim življenjem, denimo zaradi pomanjkanja prostega časa, si ga skušamo kanček vzeti nazaj skozi “maščevalno odlašanje s spancem”.

Žal je početje kontraproduktivno, saj si škodimo dvojno: svoje duševno zdravje uničujemo neposredno, skupaj s telesnim pa še preko nezadostnega spanca. Mar ni žalostno, da si moramo v sistemu, ki nas zavaja z obljubo največje osebne svobode, to “svobodo” na koncu dneva dobesedno ukrasti – in to za ceno lastnega zdravja?