Agrument


agrument.description

EU spremenila držo

V ponedeljek je EU uveljavila sankcije proti štirim kitajskim funkcionarjem, in sicer zaradi kitajskega nič manj kot genocidnega ravnanja z manjšino Ujgur. Kitajska se je pričakovano odzvala in sankcionirala široko paleto evropskih predstavnikov, vključno s think tanki. Konflikt je ogrozil tudi nedavno podpisani gospodarski sporazum med EU in Kitajsko, s katerim si je Kitajska obetala poglobitev odnosov z EU.

To so prve sankcije EU proti Kitajski zaradi kršitev človekovih pravic po letu 1989, ko je brutalno zatiranje demokracije doseglo vrhunec v masakru protestnikov na trgu Tiananmen. 

Sankcije pomenijo bistveno spremembo diplomatske drže EU. Ta se je dolgo izogibala svetovni percepciji, da je del velike zahodne protikitajske alianse. Sploh v zadnjih letih je zaradi distance do Trumpa dokaj nevtralno manevrirala med velesilama. Toda z Bidnom in njegovim multilateralnim pristopom je tudi EU dobila pogum, da se poveže v transatlansko zavezništvo in se jasno zoperstavi Kitajski. 


agrument.subscribe-bar.subscribe-to agrument.subscribe-bar.deliver-it
RSS

Ko bi bili vsaj liberalci ...

Sebastjan Jeretič, glavni arhitekt SMC-jeve javne podobe in Počivalškov najbližji svetovalec, na svojem Twitter profilu redno poobjavlja sovražne vsebine mnogih najbolj razvpitih profilov skrajnega desnega roba.  Še vedno je naveden tudi med sodelavci bloga, ki ga je njegov urednik odkrito deklariral za fašistični medij, in od katerega so se distancirali celo mnogi desničarski težkokategorniki.  

Jeretiča so polna usta liberalizma in svobodnega trga, čeprav levji delež prihodkov ustvari s sodelovanjem s proračunskimi porabniki. V preteklosti je med drugimi sodeloval s SD, pa s Pahorjem in celo Popovičem (spomnimo, da je slednjega nedavno poskušal ustoličiti kot državnega sekretarja).

Mnogi SMC-jevo držo razumejo kot totalen obrat, a Jeretič je bil ves čas blizu korita tudi v obdobju, ko je vlado vodil pravičnik Miro Cerar. Nenazadnje je bila komunikacijska strategija takrat enaka. Če pač dovoljkrat ponoviš, da si liberalec, začneš tudi sam sebi verjeti, da to res si.


Glas (ne)razumnosti

V novem HBO-jevem dokumentarcu Dylan Farrow ponovno razkriva zlorabo, ki jo je zakrivil njen očim, Woody Allen. Kljub temu pa v tej in podobnih situacijah žrtvam pogosto "refleksno" ne verjamemo. Raje si sami zase racionaliziramo neko drugo, nasprotno razlago – takšno, v kateri storilec ni kriv svojih dejanj. Kaj se dogaja?

Vsi smo vzgojeni v določena prepričanja – tiste široko zastavljene vzgibe, ki nas vodijo proti življenjskim ciljem. A ta še zdaleč niso le pozitivna. Nekatera nas pač prepričujejo, da so moški razumni, ženske pa histerične. Da je “naša” skupnost dobra, druge "rase" ali veroizpovedi pa slabe. Da se lahko storilec v naših očeh izogne odgovornosti – sploh ko gre za vplivno, slavno ali pa nam bližnjo osebo.

Če jih le prepoznamo, pa se je mogoče tudi ukoreninjenih, nezavednih prepričanj odvaditi. To ne pomeni, da bodo naše "refleksne", pristranske reakcije čez noč popolnoma izginile, lahko pa dosežemo, da nanje odreagiramo drugače: bolj človeško in sočutno.


Solidarno z Amazonovimi delavci

Dogajanje v mestecu Bessemer v ameriški zvezni državi Alabama te dni razgalja bedo in protislovja kapitalizma. Medtem ko se 5800 skladiščnih delavcev odloča, ali se bodo sindikalizirali, jim podjetje Amazon to poskuša na vse pretege preprečiti. Konec koncev je ustanovitev sindikata lahko prvi korak do stavke

Če se je Jeffu Bezosu samo v lanskem pandemičnem letu enormno premoženje skoraj podvojilo, pa kar četrtina prebivalstva v Bessemerju živi pod pragom revščine. Delavci v Amazonovih centrih so sicer plačani nad minimalno plačo, vendar poročajo o nehumanih delovnih razmerah, ki s poskusi igrifikacije njihovega dela izpadejo še toliko bolj distopične.

Zdi se, da imajo delavci podporo političnega establišmenta in da jih bo Amazon tokrat vendarle dobil po prstih. Sicer majhna zmaga bi na simbolni ravni pomenila veliko za oživitev delavskega gibanja v ZDA. Če jim uspe, bo to prvi sindikat Amazonovih delavcev v ZDA, kar bo gotovo vzpodbudilo poskuse tudi v drugih zveznih državah. 


Zagovor maske

V medijih in na družbenih omrežjih smo se v zadnjem letu v zvezi z maskami naposlušali predvsem dvojega: utemeljevanja njihove koristnosti za preprečevanje širjenja okužb s strani stroke ter sklicevanja na individualne pravice in skrbi za emocionalni razvoj malih sončkov s strani koronaskeptikov. 

Ne glede na to, komu verjamemo, se zdi, da argumente obeh strani dobro poznamo. Manj pa smo o maskah razmišljali in brali z vidika anonimnosti in zasebnosti ter implikacij za nekatere posameznike in skupine. Maske lahko olajšajo interakcijo v javnih situacijah socialno anksioznim osebam, emancipatoričen potencial pa imajo za vse, ki opravljajo emocionalno delo. Zaposleni v storitveni industriji namreč z njihovo pomočjo ohranijo avtonomijo nad lastnim obrazom, njegovim izrazjem, pa tudi nad svojimi mislimi; imperativ prisilnega nasmeha namreč ni le čustveno, ampak je tudi kognitivno izčrpujoč.

A maske žal niso čudežno zdravilo za največji problem emocionalnega dela: prasci so še vedno prasci.