Agrument


agrument.description

Nikar se ne zanašajmo na bogataše!

Dobrodošli v filantrokapitalizem, kjer bogati – od Priscille in Marka do Billa in Melinde – ustanavljajo fundacije, preko katerih financirajo reševanje družbenih problemov. Pri nas se skozi delovanje NVO še vedno kaže soroševska utopistika, podjetja tekmujejo v "dobrih delih", iluzija o tehnološki nevtralnosti je z Googlovimi sredstvi financirala celo naš Parlameter.

Aktivizem je neprofitabilno početje, zato zasebne iniciative dajejo dobrodošlo plačo marsikateremu nevladniku. A problem je v tem, da podpora le izjemoma pride v obliki zastonj kosila, po katerem mirno nadaljujemo s svojim delom. Bogati plutokrati pač ne bodo financirali avtonomne angažirane stroke, ampak so skozi filantropijo iznašli davčno ugoden način spreminjanja sveta po lastni grandiozni viziji, ki obenem legitimizira obstoj kapitalizma.

Pa še to – ne glede na to, kako radodarni so v izjavah za javnost, se bogataši neradi ločijo od svojega denarja. Ne zanašajmo se na njihovo radodarnost in zvišajmo davke na premoženje!


agrument.subscribe-bar.subscribe-to agrument.subscribe-bar.deliver-it
RSS

Nazaj k bistvu

Kognitivna disonanca nastopi kot občutek neugodja, ko so naša prepričanja v konfliktu. Ko odmevna zgodba, recimo ji poljska basen, prisili vsejedca pogledati zrezku v oči, to ponavadi vodi v vsesplošno ogorčenje – ali pa posmeh (morda kar oboje hkrati). Zakaj brutalni posnetki goveda v Luki Koper zbujajo sočutje do živali, posnetki protestnikov pred mariborsko klavnico pa bes nad aktivisti?

V Luki Koper je krava krava in v Mariboru je krava hrana, razlika pa ni le v tem, kako daleč se pelje v smrt. Med eno in drugo kravo je razlika tolikšna kot med kravo za mleko in družinskim mačkom; ali med konjem za burger in (taistim?) konjem za šport.

V tekoči javni razpravi o "travožerstvu" smo slišali okoljske, oplazili humanitarne in se trenutno mudimo pri zdravstvenih argumentih za veganstvo. Etični vidik – motiv večine veganov – je pogosto zanemarjen. Terja namreč preseči specizem; ravno tega, ki v dveh enakih, a različnih kravah ponazori konflikt vrednot v vsej njegovi absurdnosti. 


Vstop onemogočen

Ilhan Omar in Rashidi Tlaib, kongresnicama ZDA, je Izrael, skladno s Trumpovimi svarili glede njune nevarnosti, zavrnil vstop. Izrael se upravičeno boji njune kritike, saj sta obe podpornici gibanja BDS, vendar pa si je s prepovedjo napravil medvedjo uslugo. 

Rashidi Tlaib so kasneje dovolili na Zahodni breg zaradi obiska babice, vendar pod pogojem, da se odpove političnemu delovanju v državi, slednja pa je to "milost" zavrnila. Kongresnici sta situacijo spretno izkoristili in nad Izrael poslali medije; nadenj letijo bržkone ostrejše kritike, kot bi jih lahko na terenu vanj usmerili Američanki.

Mediji so na prvo žogo poročali, da v Izrael ne smeta, ker sta muslimanki. V resnici so Tlaib in Omar prepovedali vstop zaradi njune politične drže, kar pa je tudi problematično in se lahko zgodi vsakomur. Pa tudi Izraelci niso vsemogočni: zgolj na podlagi narodnosti ne smejo v 14 držav, l. 2012 pa so celo ZDA zavrnile vstop članu Knesseta Benu Ariju, sicer skrajnemu desničarju.


Če ne proizvajaš smeti, jih ni treba reciklirati

Ne glede na to, da Eurostat poroča, da v Sloveniji "recikliramo" nekaj čez 60 % odpadkov, nimamo veliko razlogov za veselje. Statistika je muhasta ljubica, sploh, ker je do pred kratkim kar polovica komunalnih služb količino recikliranih odpadkov ocenjevala "na podlagi približne ocene o polnosti smetnjakov za mešane odpadke ter številu njihovih odvozov."

Tudi če verjamemo "odokativnim" ocenam slovenskih komunalnih podjetij, to ne pomeni, da ocenjenih 60 % uspešno recikliramo. Ko je Kitajska nehala uvažati odpadke, je s tem močno zamajala utečene procese, ki naše odpadke skrivajo v "tretjih državah". Ne le plastiko (ki je na svetu recikliramo manj kot 10 %), tudi druge odpadke je težko, velikokrat celo nemogoče reciklirati.

Našim komunalnim podjetjetjem pa je bolj kot resno soočanje s problemom po godu zatiskanje oči. Na to kaže tudi hudo pomanjkanje vodičev za reciklažo in nestandardizirano zbiranje odpadkov po Sloveniji – kar velja v Ljubljani, najverjetneje ne velja tudi v Črnomlju.


Fašistični sosedje

Danes mineva 85 let, odkar so Nemci na referendumu podprli in ustoličili Adolfa Hitlerja.

Če se je še pred desetletjem zdelo nemogoče, da bi v kateri koli evropski državi lahko še kdaj sama zavladala odkrito fašistoidna stranka, se je v zadnjih letih duh povojnega povezovanja in evro-optimizma razblinil. V Nemčiji je do tujcev sovražna AfD leta 2017 denimo prejela 12,6 % glasov, kar je sicer veliko za državo, ki je bila prisiljena tako temeljito obračunati s svojo nacistično preteklostjo, v primerjavi z našimi severovzhodnimi in zahodnimi sosedi pa še zmeraj relativno malo.

Ravno iz Italije v zadnjih dneh prihajajo (še bolj) zaskrbljujoče novice. Salvini je komaj čakal, da razbije koalicijo, zdaj, ko mu javnomnenjske raziskave kažejo že strašljivo 40-odstotno podporo, pa je našel razlog v hitri železnici med Torinom in Lyonom. Če se s strani Salvinija sicer izigrano, a neenotno Gibanje petih zvezd ne poveže z Demokratsko stranko, bodo morali Italijani kmalu na volitve, Salvini pa bo po Orbanu očitno postal drugi odkrito fašistični premier v Evropski uniji.