Agrument


agrument.description

Postkolesarske alternative

Prejšnji petek se je v Parku slovenske reformacije ustanovila moderirana ljudska skupščina. Vsak udeleženec je imel v skladu s strogimi, a poštenimi smernicami možnost spregovoriti o aktualni problematiki, osebnih izkustvih in potencialnih rešitvah.

Ljudsko zasedanje je še ena izmed organskih prilagoditev aktualnih protestov. V sklopu sedmih pomembnih tematik se je pričel dolg in naporen proces ugotavljanja, v kakšni državi želimo živeti. Ustvarja se tudi platforma, iz katere lahko nastanejo zametki nove, bolj socialne in okolju prijazne politike.

Podoben način so med finančno krizo izbrali Islandci. Sicer so bili protestniki pri spremembi ustave neuspešni, a so politikom dali jasno vedeti, da v državi vlada ljudstvo in so izvoljeni predstavniki zgolj – predstavniki.

Formiranje konkretnih ciljev in zahtev državljanov bi slovenskim odločevalcem postavilo smernice, znotraj katerih lahko delujejo. Kdor ne bo spoštoval volje ljudstva, nima kaj početi v parlamentu. Država smo namreč ljudje!


agrument.subscribe-bar.subscribe-to agrument.subscribe-bar.deliver-it
RSS

Aplikacija spora

Predlog zakona, ki nas pripravlja na drugi korona val, je naletel na zadržke urada informacijske pooblaščenke in amandmaje v državnem zboru. Namesto, da bi vlada izboljšala zakonodajni predlog, pa je raje konsistentno lansirala spine o nasprotnicah in nasprotnikih aplikacije.

Aplikacija je bila pač priročna za ustvarjanje grešnih kozlov, ki se jih krivi za škodo, ki jo povzročata vlada in Covid-19. To niti ne bi bilo hudo, če se vlada ne bi tako zelo ujela v lastno provokacijo, da je pozabila umakniti odstavek zakona, ki ga zdaj ne misli spoštovati.

Minister Koritnik namreč vztrajno ponavlja (in mediji z njim), da bo aplikacija prostovoljna, ne glede na objavo v Uradnem listu, kjer piše, da za tiste v karanteni ostaja obvezna. Vlada je torej napisala zakon, sprla javnost, zdaj pa nas skuša prepričati, da lahko na drugi odstavek pozabimo. Bolj strašna od vlade, ki piše slabe zakone, je le še vlada, ki misli, da jih lahko prekliče mimo državnega zbora – kar s tiskovno konferenco.


Proste cone, prosto izkoriščanje

Po koncu 2. svetovne vojne je v Portoriku vzklila ideja o privabljanju tujega kapitala, ki bi pospešil gospodarski razvoj. Portoriška vlada je investirala v gradnjo tovarn, formirala model davčnih olajšav za investitorje in naložbe so zares začele prihajati. Število zaposlenih v tovarnah je naraslo, portoriški model prostih con in selitve proizvodnje v cenejše države pa se je razširil po svetu – danes je vanj vključena večina držav. 

Trenutno je takšnih con največ v Aziji, najpogosteje v odročnih, ruralnih območjih, kjer poleg davčnih olajšav velja tudi zelo razrahljana delovna zakonodaja. Delavci izvajajo najpreprostejše naloge, tako enostavne, da jih lahko opravljajo tudi otroci. Vse to močno niža cene izdelkov široke potrošnje, kot so oblačila, obutev in elektronika. Posledično se veča potrošnja v razvitih državah in ustvarjajo kupi smeti, v katerih se utapljajo prav države v razvoju. Krog je tako sklenjen – in ne, to ni fenomen globalizacije, temveč neoliberalnega izkoriščanja.


Abecedarij svobode govora: definicija

Ena ključnih razlik med evropsko in ameriško demokracijo je zavezanost slednje svobodi govora in primarnost koncepta v politični ideologiji. Vprašanje, če katera zakonska določba bolj definira sistem prepričanj ameriških državljanov kot prav prvi amandma. Tako tudi ni presenetljivo, da vprašanje svobode govora predstavlja enega temeljnih ideoloških bojev med desnico in levico v današnji Ameriki.

Teresa M. Bejan pojasnjuje, da gre za konflikt med dvema definicijama svobode govora, ki izhajata iz antike in sta stari kot demokracija sama. Prvi koncept je isegoria in pomeni pravico vseh državljanov, da sodelujejo v javni razpravi, drugi, parrhesia, pa pravico vsakogar, da izreče, kar želi. 

Konflikt med desnico, ki zagovarja pravico užaliti, in levico, ki želi s prepovedjo žaljivega govora zagotoviti svobodo govora tistih, ki jih hoče sovražni govor utišati, je torej konflikt med parrhesia in isegoria. Obe strani zagovarjata svobodo govora, razlika je le v njunem razumevanju demokracije in enakosti.


Kitajska, NBA sugar daddy

Liga NBA je znana po boju za družbeno pravičnost in spodbujanju političnega izražanja igralcev – razen ko to pomeni kritiko njenega sugar daddyja, Kitajske. Lani se je ob pro-hongkonškem tvitu lastnika ekipe Houston Rockets liga celo opravičila kitajskim navijačem. 

Kitajska je zdaj uvedla sporen zakon, ki pravice in svoboščine prebivalcev Hong Konga vrača nazaj v čas kolonializma. NBA igralci bodo lahko v končnem delu letošnje lige na dresih namesto imen nosili vnaprej odobrene slogane, kot so "Black Lives Matter", "Pravičnost", ipd. Med 29 odobrenimi slogani pa ni nobenega o Hong Kongu. Poleg tega lahko navdušenci v NBA spletni trgovini naročijo napis po meri, a "FreeHongKong" ni dovoljen. Po pritisku na družbenih omrežjih so to "napako" odpravili in jo pripisali tehničnim težavam.

Na ta način marsikatero podjetje jadra nov val družbenih sprememb. A glasno izpovedane progresivne vrednote je v času "woke" kapitalizma praktično pozabiti, kadar je v vprašanju sponzor z globokimi žepi.