Agrument


agrument.description

Vstop onemogočen

Ilhan Omar in Rashidi Tlaib, kongresnicama ZDA, je Izrael, skladno s Trumpovimi svarili glede njune nevarnosti, zavrnil vstop. Izrael se upravičeno boji njune kritike, saj sta obe podpornici gibanja BDS, vendar pa si je s prepovedjo napravil medvedjo uslugo. 

Rashidi Tlaib so kasneje dovolili na Zahodni breg zaradi obiska babice, vendar pod pogojem, da se odpove političnemu delovanju v državi, slednja pa je to "milost" zavrnila. Kongresnici sta situacijo spretno izkoristili in nad Izrael poslali medije; nadenj letijo bržkone ostrejše kritike, kot bi jih lahko na terenu vanj usmerili Američanki.

Mediji so na prvo žogo poročali, da v Izrael ne smeta, ker sta muslimanki. V resnici so Tlaib in Omar prepovedali vstop zaradi njune politične drže, kar pa je tudi problematično in se lahko zgodi vsakomur. Pa tudi Izraelci niso vsemogočni: zgolj na podlagi narodnosti ne smejo v 14 držav, l. 2012 pa so celo ZDA zavrnile vstop članu Knesseta Benu Ariju, sicer skrajnemu desničarju.


agrument.subscribe-bar.subscribe-to agrument.subscribe-bar.deliver-it
RSS

Če ne proizvajaš smeti, jih ni treba reciklirati

Ne glede na to, da Eurostat poroča, da v Sloveniji "recikliramo" nekaj čez 60 % odpadkov, nimamo veliko razlogov za veselje. Statistika je muhasta ljubica, sploh, ker je do pred kratkim kar polovica komunalnih služb količino recikliranih odpadkov ocenjevala "na podlagi približne ocene o polnosti smetnjakov za mešane odpadke ter številu njihovih odvozov."

Tudi če verjamemo "odokativnim" ocenam slovenskih komunalnih podjetij, to ne pomeni, da ocenjenih 60 % uspešno recikliramo. Ko je Kitajska nehala uvažati odpadke, je s tem močno zamajala utečene procese, ki naše odpadke skrivajo v "tretjih državah". Ne le plastiko (ki je na svetu recikliramo manj kot 10 %), tudi druge odpadke je težko, velikokrat celo nemogoče reciklirati.

Našim komunalnim podjetjetjem pa je bolj kot resno soočanje s problemom po godu zatiskanje oči. Na to kaže tudi hudo pomanjkanje vodičev za reciklažo in nestandardizirano zbiranje odpadkov po Sloveniji – kar velja v Ljubljani, najverjetneje ne velja tudi v Črnomlju.


Fašistični sosedje

Danes mineva 85 let, odkar so Nemci na referendumu podprli in ustoličili Adolfa Hitlerja.

Če se je še pred desetletjem zdelo nemogoče, da bi v kateri koli evropski državi lahko še kdaj sama zavladala odkrito fašistoidna stranka, se je v zadnjih letih duh povojnega povezovanja in evro-optimizma razblinil. V Nemčiji je do tujcev sovražna AfD leta 2017 denimo prejela 12,6 % glasov, kar je sicer veliko za državo, ki je bila prisiljena tako temeljito obračunati s svojo nacistično preteklostjo, v primerjavi z našimi severovzhodnimi in zahodnimi sosedi pa še zmeraj relativno malo.

Ravno iz Italije v zadnjih dneh prihajajo (še bolj) zaskrbljujoče novice. Salvini je komaj čakal, da razbije koalicijo, zdaj, ko mu javnomnenjske raziskave kažejo že strašljivo 40-odstotno podporo, pa je našel razlog v hitri železnici med Torinom in Lyonom. Če se s strani Salvinija sicer izigrano, a neenotno Gibanje petih zvezd ne poveže z Demokratsko stranko, bodo morali Italijani kmalu na volitve, Salvini pa bo po Orbanu očitno postal drugi odkrito fašistični premier v Evropski uniji.


Za pirate rojeni, za pirate vzgojeni

Poletnega premora je konec. Na nogometne zelenice se vračajo igralci, tribune pa polnijo gledalci. Tisti, ki si dragih naročnin in vstopnic ne morejo privoščiti, so prisiljeni v spremljanje piratskih streamov, ki jih je moč z nekaj kliki najti na spletu.

Italijanska Serie A je pred pričetkom sezone zagnala kampanjo proti piratstvu. Slednje naj bi škodovalo vsem nogometnim deležnikom. Tudi gledalcem, ki jih klubi ter TV hiše brezsramno obirajo.

Vstopnice so vedno dražje, Juventus jih je v 6 letih recimo podražil za 88 %, vrtoglave cene dosegajo tudi TV naročnine za prenose. Razumemo, da pri športu ne gre za osnovno dobrino, kot je npr. znanje, vendar ustreza duhu časa, da tisti, ki imajo največ (v tem primeru lastniki klubov in distributerji medijskih vsebin) iz športa vedno bolj izključujejo – navijače.

Gre tudi brez gentrifikacije. Na Nizozemskem so se klubi dogovorili, da bodo omejili cene vstopnic za gostovanja na 15 evrov. Dostopnejše cene so povečale obisk, le kdo bi si mislil?


Pravila so pravila

Prejšnji teden so ZDA v Irak deportirale diabetičnega shizofrenika, čeprav tam nikoli ni bil in ni znal arabsko (preteklik, ker je v Iraku umrl zaradi pomanjkanja inzulina). Agencija ICE je v eni največjih racij v Misisipiju aretirala 680 priseljenskih delavcev, od katerih so mnogi za seboj pustili otroke brez nadzora. V Bostonu so policisti počistili ulico brezdomcev in uničili invalidske vozičke.

Ksenofobna retorika preko ukazov oranžnega poglavarja prehaja v dejanja, policisti pa v slepem izvrševanju tradicionalno ne kažejo znakov humanosti. "Pravila so pravila," je pač zelo močan argument, z njim izgine zadnji branik človečnosti, država pa drsi proti totalitarizmu. Spomnimo se Hannah Arendt in banalnosti zla. Eichmann ni bil sadistična pošast, temveč birokrat, ki je slepo izvrševal ukaze. 

V "največji demokraciji na svetu" nosilci oblasti zavoljo političnih točk lobirajo za izpustitev zdaj tudi obtoženega raperja, istočasno pa otroke v nehumanih razmerah prisilno držijo v kletkah.