Agrument


agrument.description

Proste cone, prosto izkoriščanje

Po koncu 2. svetovne vojne je v Portoriku vzklila ideja o privabljanju tujega kapitala, ki bi pospešil gospodarski razvoj. Portoriška vlada je investirala v gradnjo tovarn, formirala model davčnih olajšav za investitorje in naložbe so zares začele prihajati. Število zaposlenih v tovarnah je naraslo, portoriški model prostih con in selitve proizvodnje v cenejše države pa se je razširil po svetu – danes je vanj vključena večina držav. 

Trenutno je takšnih con največ v Aziji, najpogosteje v odročnih, ruralnih območjih, kjer poleg davčnih olajšav velja tudi zelo razrahljana delovna zakonodaja. Delavci izvajajo najpreprostejše naloge, tako enostavne, da jih lahko opravljajo tudi otroci. Vse to močno niža cene izdelkov široke potrošnje, kot so oblačila, obutev in elektronika. Posledično se veča potrošnja v razvitih državah in ustvarjajo kupi smeti, v katerih se utapljajo prav države v razvoju. Krog je tako sklenjen – in ne, to ni fenomen globalizacije, temveč neoliberalnega izkoriščanja.


agrument.subscribe-bar.subscribe-to agrument.subscribe-bar.deliver-it
RSS

Abecedarij svobode govora: definicija

Ena ključnih razlik med evropsko in ameriško demokracijo je zavezanost slednje svobodi govora in primarnost koncepta v politični ideologiji. Vprašanje, če katera zakonska določba bolj definira sistem prepričanj ameriških državljanov kot prav prvi amandma. Tako tudi ni presenetljivo, da vprašanje svobode govora predstavlja enega temeljnih ideoloških bojev med desnico in levico v današnji Ameriki.

Teresa M. Bejan pojasnjuje, da gre za konflikt med dvema definicijama svobode govora, ki izhajata iz antike in sta stari kot demokracija sama. Prvi koncept je isegoria in pomeni pravico vseh državljanov, da sodelujejo v javni razpravi, drugi, parrhesia, pa pravico vsakogar, da izreče, kar želi. 

Konflikt med desnico, ki zagovarja pravico užaliti, in levico, ki želi s prepovedjo žaljivega govora zagotoviti svobodo govora tistih, ki jih hoče sovražni govor utišati, je torej konflikt med parrhesia in isegoria. Obe strani zagovarjata svobodo govora, razlika je le v njunem razumevanju demokracije in enakosti.


Kitajska, NBA sugar daddy

Liga NBA je znana po boju za družbeno pravičnost in spodbujanju političnega izražanja igralcev – razen ko to pomeni kritiko njenega sugar daddyja, Kitajske. Lani se je ob pro-hongkonškem tvitu lastnika ekipe Houston Rockets liga celo opravičila kitajskim navijačem. 

Kitajska je zdaj uvedla sporen zakon, ki pravice in svoboščine prebivalcev Hong Konga vrača nazaj v čas kolonializma. NBA igralci bodo lahko v končnem delu letošnje lige na dresih namesto imen nosili vnaprej odobrene slogane, kot so "Black Lives Matter", "Pravičnost", ipd. Med 29 odobrenimi slogani pa ni nobenega o Hong Kongu. Poleg tega lahko navdušenci v NBA spletni trgovini naročijo napis po meri, a "FreeHongKong" ni dovoljen. Po pritisku na družbenih omrežjih so to "napako" odpravili in jo pripisali tehničnim težavam.

Na ta način marsikatero podjetje jadra nov val družbenih sprememb. A glasno izpovedane progresivne vrednote je v času "woke" kapitalizma praktično pozabiti, kadar je v vprašanju sponzor z globokimi žepi. 


Revolucija v Sudanu

3. junija je minilo eno leto, odkar je sudanska vojska ubila več kot 100 miroljubnih protestnikov, ki so zavzeli območje pred sedežem vojske v Kartumu. Sudanska vstaja se je končala mesec dni kasneje z dogovorom o tranzicijski vladi, v kateri si moč delijo predstavniki protestnikov in vojska. Zahodne države so s tem dobile svoj kompromis, Sudanci pa še vedno čakajo na izpolnitev večine obljub in pravico za žrtve protestov. 

Zadnje dni iz Sudana prihajajo novice o porastu nasilja v Darfurju. Skoraj 20 let po začetku vojne, ki se nikoli ni zares končala, in po tem, ko je Mednarodno kazensko sodišče konflikt označilo za genocid ter izdalo obtožnico za dolgoletnega predsednika Omarja al-Bashirja, prebivalci Darfurja še vedno nimajo zagotovljene osnovne varnosti. Miroljubne protestnike, ki opozarjajo na situacijo v regiji in že več dni zavzemajo javne prostore, napadajo oboroženi neznanci

V solidarnosti z Darfurjem protestira cel Sudan. Toliko o spravi, ki jo je zahteval Zahod. 


Kako je Bazovica zasenčila Narodni dom

V ponedeljek je tržaški Narodni dom tudi uradno prešel v last Slovencev v Italiji. Italija je končno opravila domačo nalogo in izpolnila zakonsko zavezo, ki jo je dala leta 2001. A ta zgodovinski dan in slavnostno predajo sta zasenčila predsednika, ki sta v Bazovici z roko v roki položila venca tako pri spominskem obeležju bazoviškim junakom kot tudi pri bazoviški fojbi.

Pahor je sprenevedavo ugotovil, da je končno zadoščeno pravici. Mar res? Osrednji italijanski dnevni časopisi so o dogodku poročali skopo in skozi prizmo slovenskega priznanja fojbnih grozot, fašistični teror in požig Narodnega doma pa omenili kot opombo pod črto. Predsednika sta očitno le še poglobila stare zamere lokalnega prebivalstva.

Zgodovina odnosov na tem območju je kompleksna, a žal jo politika enostransko zlorablja za krepitev cenenega nacionalizma. Morda bi Pahor lahko italijanskega kolega povprašal kdaj namerava rehabilitirati bazoviške žrtve, ki v Italiji še vedno veljajo za teroriste. Tudi to je sprava.