Agrument


agrument.description

Za vero, dom in Bolsonara

Brazilskega predsednika Bolsonara mediji često primerjajo s Trumpom. Bolsonaro ni zgolj slaba kopija, pač pa Trumpov najresnejši tekmec za naslov najbolj nerazgledanega politika, ki skrbi za konstantno mednarodno stanje šoka.

Bolsonaro v življenju še ni prebral knjige, zato kaj drugega kot kup neumnosti iz njegovih ust in tvitov tudi ni moč pričakovati. Znanje škodi, zato je v pripravi predlog, ki bi ukinil financiranje filozofije in sociologije na univerzah. Zase trdi, da ni rasist, ksenofob, homofob, ampak ti ljudje naj ga pač pustijo pri miru.

Bolsonaro pooseblja absolutistično razumevanje države, zato mu nepotizem ni tuj. Na mesto veleposlanika v ZDA bo imenoval kar svojega sina, ki je trenutno kongresnik. S Trumpom si tudi delita nacionalistični diskurz. Amazonski pragozd je označil za brazilski, tuji voditelji pa naj ga pustijo na miru, kljub temu, da proizvaja petino kisika na globalni ravni.

V imenu neoliberalne vere v gospodarski razvoj je dovoljeno vse, tudi rezanje pljuč.


agrument.subscribe-bar.subscribe-to agrument.subscribe-bar.deliver-it
RSS

LeftTube

Konservativne politike v Sloveniji in drugje po svetu družbena omrežja ter sodobno tehnologijo za akvizicijo in širjenje svojih političnih idej uporabljajo veliko bolj uspešno kot leve stranke. Ne glede na bizarnost Trumpovih tvitov o njih govorimo, se zgražamo, jih ritvitamo in širimo naprej. Tudi pri nas je v predvolilnem času mogoče zaznati poplavo novih profilov in podpornikov predvsem desnih strank. 

Poleg Twitterja, najbolj očitnega kanala, kjer se vsebine lahko hitro kreirajo in delijo, je tudi Youtube že nekaj let (uspešno) orodje desničarskih ekstremistov, ki privablja milijone naročnikov. Kljub temu da je bilo v zadnjih letih nekaj poskusov tudi na levi strani, ta do nedavnega ni bila preveč uspešna.  

Vendar nova generacija ustvarjalcev videov, ki na resne teme in sovraštvo odgovarja na premišljen in zabaven način, daje upanje, da se Youtube ne bo izgubil pod pritiski desnih trolov in nam kaže, da so lahko na internetu uspešne tudi leve politike. Vredno ogleda!


Ljubo doma, kdor ga ima

Ljudje (zaenkrat) še potrebujemo vsaj minimalno zavetje. Mnogo držav prebivalcem zagotavlja hrano, oblačila in zdravstveno oskrbo, ne pa tudi strehe nad glavo, kar potrjujejo tudi podatki o porastu brezdomstva v svetu.

Arhitekti iščejo rešitve za previsoke cene nepremičnin in najema ter pomanjkanje prostora v velikih mestih: 10 m2 mikrostanovanja v Sao Paolu, vodovodne cevi v Hong Kongu, pogradi za 1200 $ mesečno v San Franciscu ali Ikeina cenovno ugodna stanovanja. 

Namesto držav in mednarodne skupnosti celo stanovanjsko vprašanje beguncev "rešujejo" korporacije, ki ob tem negujejo lasten korporativno državljanski imidž. Tako tehnološka inovacija “digitalnega zavetišča” beguncem omogoča, da namesto v getoiziranih taboriščih izven mest živijo v najbolj osiromašenih mestnih soseskah, kjer se lahko z lokalnim prebivalstvom enakopravno potegujejo za podstandardna stanovanja po nadstandardnih cenah. Dobrodošli na prostem trgu, kjer še begunci iz mest bežijo nazaj v taborišča.


Ste anksiozni?

Osebnostne motnje in anksiozna stanja so v porastu v vseh družbah izobilja (tudi zaradi vse manjše stigmatizacije duševnih bolezni, zaradi katere ljudje bolj pogosto poiščejo pomoč, a ne le zato). Na drugi strani raste milijardna industrija samopomoči, ki ponuja instantne rešitve za kompleksne probleme – dišeče sveče, wellness, pobarvanke in motivacijske seminarje.

Stisko posameznika je treba razlagati tudi v kontekstu časa, v katerem živi. Krize duševnega zdravja ne gre razumeti kot vsote individualnih izkušenj in vzrokov zanjo iskati v "šibkih karakterjih", "slabih izbirah", "napačnih odločitvah" in "pomanjkanju motivacije".

Kaj pa okoljska kriza, nestalne in podplačane zaposlitve ter nedostopnost stanovanj? Prepričevanje, da moramo prav vse sistemske nesmisle ponotranjiti kot osebne katastrofe in se z njimi spopadati sami, je zlajnana mantra neoliberalizma. Nobene od temeljnih težav ne moremo rešiti s sproščujočo kopeljo, ampak le s povezovanjem in kolektivnimi akcijami!


Uporabnik kot produkt

Osebni podatki se že dolgo prodajajo kot vroče žemljice. Največkrat informacije o sebi serviramo kar sami – v zameno za lokalizirane ali pa brezplačne vsebine smo pripravljeni sprejeti kakršne koli pogoje uporabe (ne, da bi jih prebrali). 

Zdi se, da je Slovenija premajhna, tehnološki velikani pa preveč oddaljeni, da bi to zares vplivalo na naša življenja, razen morda v obliki bolje kalibriranih oglasov na družbenih medijih, kar nas niti ne moti toliko. A občutek varnosti je lažen. O tem priča tudi dejstvo, da je vsaj 50 podjetij v zadnjem letu od A1 kupilo lokacijske podatke uporabnikov.

A1 je prvi mobilni operater v Sloveniji, ki trži podatke o gibanju uporabnikov, vendar glede na vedno večjo popularnost geolokacijskega sledenja verjetno ne zadnji. Operater podatke zbira tudi, ko posameznik nima vključene geolokacije, zakonodaja pa jih ne zavezuje, da o tem obvestijo uporabnike. In medtem, ko A1 monetizira naša življenja, jim moramo zaupati, da pri vsem tem ostajamo anonimni.