Agrument


agrument.description

Fašistični sosedje

Danes mineva 85 let, odkar so Nemci na referendumu podprli in ustoličili Adolfa Hitlerja.

Če se je še pred desetletjem zdelo nemogoče, da bi v kateri koli evropski državi lahko še kdaj sama zavladala odkrito fašistoidna stranka, se je v zadnjih letih duh povojnega povezovanja in evro-optimizma razblinil. V Nemčiji je do tujcev sovražna AfD leta 2017 denimo prejela 12,6 % glasov, kar je sicer veliko za državo, ki je bila prisiljena tako temeljito obračunati s svojo nacistično preteklostjo, v primerjavi z našimi severovzhodnimi in zahodnimi sosedi pa še zmeraj relativno malo.

Ravno iz Italije v zadnjih dneh prihajajo (še bolj) zaskrbljujoče novice. Salvini je komaj čakal, da razbije koalicijo, zdaj, ko mu javnomnenjske raziskave kažejo že strašljivo 40-odstotno podporo, pa je našel razlog v hitri železnici med Torinom in Lyonom. Če se s strani Salvinija sicer izigrano, a neenotno Gibanje petih zvezd ne poveže z Demokratsko stranko, bodo morali Italijani kmalu na volitve, Salvini pa bo po Orbanu očitno postal drugi odkrito fašistični premier v Evropski uniji.


agrument.subscribe-bar.subscribe-to agrument.subscribe-bar.deliver-it
RSS

Za pirate rojeni, za pirate vzgojeni

Poletnega premora je konec. Na nogometne zelenice se vračajo igralci, tribune pa polnijo gledalci. Tisti, ki si dragih naročnin in vstopnic ne morejo privoščiti, so prisiljeni v spremljanje piratskih streamov, ki jih je moč z nekaj kliki najti na spletu.

Italijanska Serie A je pred pričetkom sezone zagnala kampanjo proti piratstvu. Slednje naj bi škodovalo vsem nogometnim deležnikom. Tudi gledalcem, ki jih klubi ter TV hiše brezsramno obirajo.

Vstopnice so vedno dražje, Juventus jih je v 6 letih recimo podražil za 88 %, vrtoglave cene dosegajo tudi TV naročnine za prenose. Razumemo, da pri športu ne gre za osnovno dobrino, kot je npr. znanje, vendar ustreza duhu časa, da tisti, ki imajo največ (v tem primeru lastniki klubov in distributerji medijskih vsebin) iz športa vedno bolj izključujejo – navijače.

Gre tudi brez gentrifikacije. Na Nizozemskem so se klubi dogovorili, da bodo omejili cene vstopnic za gostovanja na 15 evrov. Dostopnejše cene so povečale obisk, le kdo bi si mislil?


Pravila so pravila

Prejšnji teden so ZDA v Irak deportirale diabetičnega shizofrenika, čeprav tam nikoli ni bil in ni znal arabsko (preteklik, ker je v Iraku umrl zaradi pomanjkanja inzulina). Agencija ICE je v eni največjih racij v Misisipiju aretirala 680 priseljenskih delavcev, od katerih so mnogi za seboj pustili otroke brez nadzora. V Bostonu so policisti počistili ulico brezdomcev in uničili invalidske vozičke.

Ksenofobna retorika preko ukazov oranžnega poglavarja prehaja v dejanja, policisti pa v slepem izvrševanju tradicionalno ne kažejo znakov humanosti. "Pravila so pravila," je pač zelo močan argument, z njim izgine zadnji branik človečnosti, država pa drsi proti totalitarizmu. Spomnimo se Hannah Arendt in banalnosti zla. Eichmann ni bil sadistična pošast, temveč birokrat, ki je slepo izvrševal ukaze. 

V "največji demokraciji na svetu" nosilci oblasti zavoljo političnih točk lobirajo za izpustitev zdaj tudi obtoženega raperja, istočasno pa otroke v nehumanih razmerah prisilno držijo v kletkah.


Funkcionarska hinavščina

Ob mednarodnem dnevu mladih so nekatere organizacije opozorile, da se veliko mladih sooča s pomakanjem dostopnih stanovanj in študentskih domov. Posebej se je potrudila Študentska organizacija Slovenije, ki je novinarsko konferenco priredila v Akademskem kolegiju, ki mu grozi zaprtje. Vendar onkraj spretno kurirane PR-ovske podobe znotraj družine ŠOS najdemo precej nespodbudnih praks.

Ljubljanska študentska organizacija bi verjetno s svojim 4-milijonskim proračunom in številnimi neizkoriščenimi nepremičninami lahko zgradila kar lasten študentski dom. Vendar so funkcionarji najprej raje sanjali o lastnem hostlu, sedaj pa so zadeve očitno prepustili podjetnikom, s katerimi redno poslovno sodelujejo. Študentska organizacija Univerze na Primorskem pa je npr. zgradila zaseben študentski dom. Vodi ga obsojeni nekdanji direktor organizacije, ki sodeč po ceniku spretno izkorišča pomanjkanje sob.

Nosilci boja za spremembe pač niso sporne etablirane institucije, ampak prej samonikle skupine.


Ko otroci delajo

Otroško delo predstavlja opazen delež na svetovnem trgu dela po ocenah MOD dela več kot 150 milijonov otrok, največ v Afriki in Aziji. Pogosto delajo na črnem trgu, polovica pa jih ima pri delu opravka s hudimi nevarnostmi in tveganji.

Otroško delo pa je sporno tudi, če poteka v domači dnevni sobi v kateri izmed "razvitih držav".  Tako kot otroci iz podsaharske Afrike, svoj delež k družinskemu proračunu prispevajo tudi otroci mamic blogerk ter otroški vplivneži na spletu, pri tem pa ustvarjajo "internetni odtis", ki jih bo spremljal celo življenje. V milijarde težki industriji vplivnežev ni nikomur zares problematično, da starši na družbenih omrežjih objavljajo posnetke otrok v bolj ali manj intimnih trenutkih in tako ustvarjajo dobiček (zase). 

Delo teh otrok bi lahko primerjali z otroškimi igralci in pevci, ki pa jih v ZDA ščiti izjemno stroga zakonodaja. Morda je nastopil čas, da na podoben način uredimo tudi položaj malih spletnih vplivnežev, ki prav tako ... delajo!