Agrument


agrument.description

Nazaj v »normalnost«?

Te dni je veliko govora o težko pričakovanem cepivu proti covid-19, ki obljublja vrnitev življenja v pred-pandemično stanje. Že letos naj bi začeli s cepljenjem, do pomladi pa nam virus naj ne bi več grenil druženj, dela in potovanj. V času strogih ukrepov se to sliši sanjsko. Glede na rezultate anket o cepljenju pa skorajda nemogoče. Slovenci smo med najmanj naklonjenimi cepivu – več kot polovica se namreč ne namerava cepiti.

Pričakovali bi, da se bo zaradi izkušnje s pandemijo število anti-vakserjev zmanjšalo, a žal njihovo število celo narašča. Ti pa vseeno niso glavna prepreka do čredne odpornosti. Zadržani in skeptični do varnosti cepiva so predvsem mladi, ki v virusu ne vidijo resne nevarnosti. Skrb med mnogimi zbuja predvsem hiter postopek potrjevanja cepiva, a hkrati vemo, da varnostni koraki, ki so prej potekali zaporedno, zdaj potekajo simultano. Cepivo bo pred uporabo preverjeno varno. 

Za zdravje in dobrobit vseh bomo morali stopiti skupaj in se cepiti za druge, če se že nočemo zase. 


agrument.subscribe-bar.subscribe-to agrument.subscribe-bar.deliver-it
RSS

Staro za novo

Pred izbruhom covid-19 so imeli politiki polna usta zelenih obljub. Med prvim lockdownom so bili navdušeni nad zmanjšanjem prometa in onesnaženja, medtem ko so občudovali jasno nebo in uživali v tišini.

A žal so po tihem istočasno že sprejemali ukrepe, ki so v neskladju z zelenimi dogovori. Čeprav EU zaenkrat (še) drži svoje obljube, pa je novoizvoljeni predsednik ZDA, čigar prednostna naloga naj bi bila soočanje s podnebnimi spremembami, za glavnega svetovalca za podnebne zadeve izbral – naftnega lobista. V (vsaj) 18 največjih svetovnih gospodarstvih bodo imeli reševalni paketi negativne vplive na okolje. Države v boju proti recesiji, ki že sledi pandemiji, denar vlagajo v fosilna goriva. Le ukrepi 4 držav – Francije, Španije, Nemčije in Združenega kraljestva – bodo imeli koristi za okolje. Ne preseneča, da med njimi ni Slovenije.

Zgodovina nas ni naučila nič. "Zelenega" okrevanja se spet lotevamo simptomatsko, pozabljamo pa na izvorni vzrok stare bolezni: profit pred vsem!


Sovražnik, ki obstaja

Te dni se Državni zbor pripravlja na potrditev 780 milijonov težkega nakupa vojaške opreme. Tako bo Slovenska vojska bolje opremljena za misije v tujini, kot je operacija Neomajna odločnost v Iraku, kjer nismo zaželjeni že od januarja. Rjavi muslimanski moški pa predstavlja nevarnost tudi doma. Vsaj tako se zdi glede na 13 milijonov evrov, ki smo jih v zadnjih petih letih porabili za postavitev obmejne žice.

A globalna epidemija, ki nas ubija in hromi javno življenje, je razkrila, da nas ne ogroža orientalni Drugi, temveč podhranjenost zdravstvenega sistema in razpad socialne države. Ogroža nas pomanjkanje investicij v znanost, socialna izolacija, šola na daljavo, zapiranje podjetij in izguba delovnih mest. 

Epidemije ni in ne bo premagala vojska, ampak zdravstveni delavci in solidarno delovanje. Prav zaradi tega je bil poletni prelet vojaških letal neprimeren, kot je tudi noro, da vlada sredi epidemije načrtuje dvakrat višjo rast izdatkov za oboroževanje kot pa za zdravstvo.


Sahara libre!

Maroko je s petkovim nočnim vojaškim napadom na sahravijske civiliste, ki so v El Guergueratu blokirali cesto, kršil mirovni sporazum iz leta 1991. Fronta Polisario je posledično obvestila ZN o koncu premirja. V okolici vojaškega zidu, ki razmejuje okupirano Zahodno Saharo od osvobojenega ozemlja, od petkovega napada potekajo vojaški spopadi.

Krivdo za novo vojno nosi predvsem mednarodna skupnost na čelu z ZN, ki so z obljubljenim referendumom o samoodločitvi in svojo nesposobnostjo vlekli Sahravijce za nos. Maroko je to izkoriščal sebi v prid: naseljeval Maročane na zasedeno ozemlje, gradil ekonomske in politične vezi ter se vzpostavil kot branik pred migranti, s čimer bo zdaj izsiljeval EU.

Jasno je, da se vojna ne bo končala dokler Sahravijci ne izvedejo referenduma. Maroko lahko izgubi veliko, Sahravijci pa že tako nimajo drugega kot izjemnega ponosa in predanosti. Medtem ko policija v El Aaiúnu zapira protestnike in moški zapuščajo begunska taborišča, mi navijamo za svobodno Saharo!


Pogovorimo se o vikendu

Čeprav se nam petdnevni delovni teden in dvodnevni vikend zdita nekaj najbolj normalnega, je koledar kot vsak družbeni pojav smiselno postaviti v historični kontekst.

V Franciji so denimo med leti 1793 in 1805 uporabljali 10-dnevni teden (9 dni dela, 1 dan počitka), besedo "weekend"  pa so v angleščini prvič opazili šele leta 1879. A 40-urni delovni teden, ki je danes tako zakoreninjen, je standard postal šele pred 80 leti. Najverjetneje je torej mlajši od vaše babice.

Na Youtubu je zaokrožila ideja o "vikend sredi": koncept temelji na ideji, da produktivnost pade, če si ne privoščimo odmora in soboto prestavlja na sredo. Čeprav je všečen, pa se zdi, da predlog ni dovolj radikalen. Bolje bi bilo, če bi uvedli proste srede in ohranili vikend takšen, kot je zdaj. Če lahko verjamemo Parkinsonovemu zakonu, produktivnost ne bi padla. Bi pa znižali stopnjo brezposelnosti, zmanjšali ogljični odtis, izkoreninili izgorelost in izboljšali duševno zdravje populacije. Kaj še torej čakamo?