Agrument


agrument.description

Naredi mi zrak čist!

Brez zraka ni življenja, a tudi z onesnaženim zrakom je težko živeti. Požari, ki te dni vihrajo na zahodu ZDA, ne uničujejo le narave in domov, temveč prispevajo tudi k povečani onesnaženosti zraka – celo na 3000 km oddaljenih Havajih. S širjenjem onesnaženja se veča obolelost za respiratornimi boleznimi. V požarnih območjih je tako število obolelih in umrlih zaradi Covid-19 že v porastu. 

Onesnaženje ogroža vse nas, še posebej in najprej pa prizadene najbolj šibke v družbi. Tako imajo okoljski faktorji večje negativne posledice na tiste, ki živijo v revščini, kar je prejšnji teden potrdila tudi Evropska agencija za okolje, obenem pa disproporcionalno prizadenejo manjšine.

Med korona krizo smo ugotovili, da lahko kot posamezniki kolektivno vplivamo na kvaliteto ozračja, ki se žal že vrača v stare tirnice. Jasno je, da takšno individualno delovanje ni dovolj, potrebujemo namreč mnogo bolj pogumno nacionalno in mednarodno okoljsko politiko. Če ne zaradi posledic na 99 %, naj politike skrbi vsaj lastno zdravje!


agrument.subscribe-bar.subscribe-to agrument.subscribe-bar.deliver-it
RSS

Gate na glavo, pa masko čez nos

Pretekli teden smo v Sloveniji doživeli nove rekorde v številu dnevno okuženih s koronavirusom. Čaka nas dolga in naporna zima, vendar lahko z nekaj sodelovanja drastično zmanjšamo število težje okuženih. Zaenkrat razen skafandra ali popolne karantene ni načina, kako bi se sami lahko skrili pred virusom. Na srečo pa obstajajo orodja, s katerimi lahko zaščitimo drug drugega.

Vestno pranje rok, vzdrževanje medsebojne razdalje (več je bolje), redno prezračevanje prostorov, predvsem pa pravilna uporaba zaščitne maske so nizka cena za varnost vseh nas. Okužbe namreč ne ogrožajo le okuženih z virusom, temveč tudi vse druge bolnike, ki bodo lahko kmalu začasno ostali brez zdravniške pomoči.

Res je, maska ni prijetna, lahko poslabša herpes in iz ust nam velikokrat (malo) smrdi. Še manj prijetno je poslušati pridige o tem, kako bi morali nositi maske. Seveda je ne moremo nositi ves čas, vendar pa z vsako minuto, ki jo v javnosti preživimo zakriti, rešujemo življenja.


Kje so revni otroci?

V Sloveniji pod pragom revščine živi 45 000 otrok, kar pomeni, da v revni družini odrašča vsak 8. otrok. SDS-ova evroposlanka Romana Tomc teh otrok nikoli ni videla prosjačiti po ulicah in zato ne verjame, da zares obstajajo. Njena izjava, ki zanika problem revščine, prostovoljce pa obtožuje "teatra", je precej dober odsev odnosa vladajoče SDS do najšibkejših.  

Vzroke za revščino najdemo v političnih prioritetah, odločitvah zakonodajalcev ter neuravnoteženem vlaganju v socialne storitve. Ker ne živimo v svetu enakih možnosti, bi morala biti naloga socialne države ekonomske razlike pri otrocih zabrisati ali zmanjšati. A prioritete naše vlade so pač drugje – v uničevanju in podrejanju medijev ali pa denimo v vlaganju 780 milijonov € v NATO. O odpravi revščine med najbolj ranljivimi jih še nismo slišali govoriti. 

V Sloveniji deluje mnogo organizacij, ki revščine sicer ne odpravljajo, zagotovo pa vsaj deloma blažijo njene posledice. V projektu Botrstvo trenutno na botra čaka 180 otrok.


"One hormone to rule them all"

Dvakratna olimpijska prvakinja Caster Semenya je v torek izgubila pravno bitko z Mednarodnim arbitražnim sodiščem za šport glede pravil, ki omejujejo naravno raven testosterona pri tekačicah. Razsodba pomeni, da Semenya ne more več tekmovati na vrhunskih srečanjih v svoji disciplini – razen če pristane na znižanje ravni testosterona z zdravili ali operacijo.

Določena razlikovanja med spoloma so v športu smiselna, a vendar so vzpostavljene klasifikacije zastarele in posledično marsikoga postavljajo v "sivo cono". Semenyjin primer kaže, kaj se zgodi, ko (temnopolta) športnica ne ustreza konvencionalnemu konceptu ženskosti.

Za primerjavo: Boban Marjanović ima z 224 cm višine lepo NBA kariero (tudi) na račun genetske anomalije (gigantizem). Michael Phelps, ki se kiti z največ olimpijskimi medaljami, ima hipermobilnost sklepov, njegov razpon rok je občutno večji od višine, njegovo telo pa proizvaja zelo malo mlečne kisline. A v teh izjemnih primerih se enostavno sklicujemo na – božji dar.


Komu gori?

Na Lezbosu je do tal pogorel prebežniški center. V taborišču, ki je že zdavnaj preseglo nastanitvene kapacitete, je dan pred požarom prišlo do uporov med prebivalci, saj jim pristojne službe niso znale (ali pa želele) razložiti razloga za njihovo nenadno premestitev. Prav torkov uničevalni požar je razgalil vso bedo evropskega modela upravljanja z migracijami.

Gre za sistemski problem, ki ni zgolj grški, pač pa evropski, saj je nehumano in brezmilostno ravnanje do migrantov in prosilcev za azil postalo del vsakodnevne prakse tudi pri nas, na Hrvaškem ali pa v Italiji. Evropsko politiko zaokrožuje plačevanje Libiji za zadrževanje migrantov zunaj EU. 

Gre za trgovanje z življenji ljudi, ki so pred vrati ter pred obalami Evrope prepuščeni na (ne)milost diktatorjev, paravojaških milic in trgovcev z ljudmi. Kljub zaobljubam o varovanju temeljnih človekovih pravic in pravni prepovedi vsakršne diskriminacije, je praksa žal drugačna. Kmalu bodo tako pogoreli tudi humanistični temelji Evrope.