Agrument


agrument.description

Sahara libre!

Maroko je s petkovim nočnim vojaškim napadom na sahravijske civiliste, ki so v El Guergueratu blokirali cesto, kršil mirovni sporazum iz leta 1991. Fronta Polisario je posledično obvestila ZN o koncu premirja. V okolici vojaškega zidu, ki razmejuje okupirano Zahodno Saharo od osvobojenega ozemlja, od petkovega napada potekajo vojaški spopadi.

Krivdo za novo vojno nosi predvsem mednarodna skupnost na čelu z ZN, ki so z obljubljenim referendumom o samoodločitvi in svojo nesposobnostjo vlekli Sahravijce za nos. Maroko je to izkoriščal sebi v prid: naseljeval Maročane na zasedeno ozemlje, gradil ekonomske in politične vezi ter se vzpostavil kot branik pred migranti, s čimer bo zdaj izsiljeval EU.

Jasno je, da se vojna ne bo končala dokler Sahravijci ne izvedejo referenduma. Maroko lahko izgubi veliko, Sahravijci pa že tako nimajo drugega kot izjemnega ponosa in predanosti. Medtem ko policija v El Aaiúnu zapira protestnike in moški zapuščajo begunska taborišča, mi navijamo za svobodno Saharo!


agrument.subscribe-bar.subscribe-to agrument.subscribe-bar.deliver-it
RSS

Pogovorimo se o vikendu

Čeprav se nam petdnevni delovni teden in dvodnevni vikend zdita nekaj najbolj normalnega, je koledar kot vsak družbeni pojav smiselno postaviti v historični kontekst.

V Franciji so denimo med leti 1793 in 1805 uporabljali 10-dnevni teden (9 dni dela, 1 dan počitka), besedo "weekend"  pa so v angleščini prvič opazili šele leta 1879. A 40-urni delovni teden, ki je danes tako zakoreninjen, je standard postal šele pred 80 leti. Najverjetneje je torej mlajši od vaše babice.

Na Youtubu je zaokrožila ideja o "vikend sredi": koncept temelji na ideji, da produktivnost pade, če si ne privoščimo odmora in soboto prestavlja na sredo. Čeprav je všečen, pa se zdi, da predlog ni dovolj radikalen. Bolje bi bilo, če bi uvedli proste srede in ohranili vikend takšen, kot je zdaj. Če lahko verjamemo Parkinsonovemu zakonu, produktivnost ne bi padla. Bi pa znižali stopnjo brezposelnosti, zmanjšali ogljični odtis, izkoreninili izgorelost in izboljšali duševno zdravje populacije. Kaj še torej čakamo?


Volilna prevara stoletja

V grosupeljskih gozdovih si domačini ob večerih pripovedujejo zgodbo narodnega heroja slovenske osvoboditve, ki ga je globoka država l. 2014 strpala v zapor, da mu je lahko le nekaj tednov zatem ukradla volitve. Zgodba je poetična: protagonist je sklenil svoj politični krog, kjer ga je začel, torej v zaporu. A to ni volilna prevara stoletja.

Trumpu so demokrati volitve pravkar sunili kar po pošti. Da je ponižanje še večje, so zmago pripisali najšibkejšemu in najslabšemu kandidatu v zgodovini, predsedniku pa odrekli zasluge za obetavno novo cepivo in zadrogirali novinarje Fox News. Pošten človek lahko poslej zaupa le še Breitbartu. A vseeno tudi to ni volilna prevara stoletja.

Volilna prevara stoletja se je zgodila na Novi Zelandiji, kjer woke Jacinda Ardern ne pometa le z virusom, ampak tudi s šovinizmom, zanikanjem podnebnih sprememb, politično polarizacijo ... Na tekmovanju za ptiča leta, ki sicer še traja, je namreč mali pikčasti kivi dobil kar 1500 nelegalnih glasov!


Drage besede

Janez Janša, ki je zaradi svojih agresivnih tvitov pridobil vzdevek Maršal Twito, se na Twitterju treplja po rami. Tokrat si s seje vlade, kjer so potrdili osnutek novega svežnja protikoronskih ukrepov PKP6, jemlje zasluge za reševanje delovnih mest.

A v PKP6 se je z 59. členom prikradel tudi način obračunavanja s posamezniki, ki javno pozivajo k združevanju ali organizirajo dogodek. Obstoječe kazni za neupoštevanje ukrepov so že zdaj visoke, če bo predlog sprejet, pa bomo ob napačnih besedah (tudi na spletu!) olajšani za od 1000 pa vse do 15 000 €. S tem bi vlada končno uspela obračunati z miroljubnimi petkovimi protestniki, izvršilna veja oblasti pa bi pridobila močno krepelce zoper "kaviar socialiste". Ker javno pozivanje h kršitvi ni jasno definirano, je člen izpostavljen subjektivni interpretaciji in zlorabam.

Epidemija je v polnem (drugem) zamahu, predsednik vlade pa med mrzličnim tvitanjem išče načine, kako bi onemogočil nasprotnike. Ali pa vsaj izpraznil njihove denarnice.


Bonton pišejo zmagovalci

Naj vas člana vlade, Matej Tonin in Igor Zorčič, ter drugi, ki bodo še skočili na vlak spodobne komunikacije na internetu, ne prelisičijo. Zagotovo jim ni mar za diskurzivne standarde na Twitterju. Vsaj, kar se ministra za obrambo in predsednika državnega zbora tiče, ni z zaničevanjem, žaljivkami in slabimi šalami nič narobe, če jih predsednik vlade govori "lastnemu" ljudstvu. Tudi sicer je dovoljeno napadati vsakogar. Naključne mimoidoče, ljubitelje trenirk, rekreativne kolesarje, novinarje, sodnike, ministre in predsedniške kandidate ... Le (očitnih) zmagovalcev in bodočih voditeljev "najpomembnejše" države na svetu ne.

Tako kot Janša, tudi drugi ne tvitamo "kar tako", temveč zato, da bi s tem kaj dosegli. Lepo je, ko se kratkoročni interesi slovenskih politikov poravnajo z osnovnimi vrednotami demokratičnih družb. V takšnih trenutkih se ne smemo norčevati iz njihovega licemerja, temveč jih raje virtualno objemimo in pozdravimo v naši družbi. Več nas bo, prej bomo na cilju!