Agrument


agrument.description

Moralna dilema: kdo bolj potrebuje cepivo?

Mnoge bogate države so že pričele s cepljenjem otrok proti covidu, medtem ko v revnejših delih sveta niso cepljene niti najbolj ogrožene skupine. V Združenem kraljestvu je tako skoraj 80 % prebivalcev dobilo prvo dozo cepiva, 50-milijonska Kenija pa jih še ni uspela cepiti niti milijon. 

Da bi se izognili taki neenakosti, je mednarodna skupnost lani ustanovila COVAX, skupen sklad za pravično globalno distribucijo cepiv glede na rizične skupine. Toda po njegovi ustanovitvi se o distribuciji cepiv niso jasno dogovorili, ampak so države pogodbe sklepale bilateralno. COVAX, z njim pa "države v razvoju", je praktično izvisel. Revnejše države so tako odvisne od "pomoči" bogatejših, ta pa je vedno kapriciozna in zmeraj premajhna.

Ker glede koristi cepljenja otrok celo stroka ni povsem enotna, bi bilo najbrž bolj smiselno najprej cepiti vse zdravstvene delavce in rizične skupine na svetu. Visoka precepljenost enega dela sveta namreč ne pomeni konca pandemije – in to vemo od začetka.


agrument.subscribe-bar.subscribe-to agrument.subscribe-bar.deliver-it
RSS

Nazaj v pisarne – ali pač?!

Po dolgem letu, ki ga je velik del sveta preživel na Zoomu, se bodo celo največji poraženci pandemije, kot smo recimo mi, le vrnili v običajen ritem. 

Delo od doma je delavce izčrpalo na doslej nepoznane načine in jih postavilo pred nove izzive. Podatki pa kažejo, da obet fizične vrnitve na delovno mesto skoraj vsem vzbuja tesnobo – ne le zaradi tveganja za okužbo ter sitnostim s testiranjem in maskami, pač pa zlasti zaradi zmanjšanja fleksibilnosti, zgubljanja časa s prevozom in skrbi za otroke. 

Fleksibilno, hibridno delo bo vsaj v nekaterih sektorjih ostalo in se razvijalo tudi po covidu, a tipičen pisarniški job ostaja enak: je hierarhično organiziran, rigidno strukturiran in (pre)slabo plačan. 

Pisarne pa niso polne zato, ker v nasprotnem primeru delo ne bi bilo opravljeno, pač pa zato, ker se nikoli niso izpraznile: konec decembra 2019 je v Sloveniji vsaj občasno od doma delalo skoraj 18 % delovno aktivnih – decembra lani pa dobrih 22 %. Vsi ostali so bili izpostavljeni virusu.


Vsi so isti

Janševa vojna z mediji se iz dneva v dan stopnjuje, na svojo stran pa sedaj vpoklicuje že državna podjetja, tuje multinacionalke in celo diplomatske veze. Pri tem se brezsramno zgleduje po svojih iliberalnih kolegih Orbanu in Vučiću, zadnje čase pa se jim v napadih na novinarje vse pogosteje pridružujeta še Kurz in Plenković. 

Novodobni avtokrati in tisti, ki to še želijo postati, za zatiranje kritične misli in utrjevanje oblasti uporabljajo enake manevre. Putin je tako na volitvah prepovedal udeležbo "skrajnih" skupin, s čimer je onemogočil legitimno opozicijo, pri nas pa skušata z napadi na Levico nekaj podobnega doseči SDS in NSi. 

Primerjava je srhljiva, a žal ne preseneča. Že bežni opazovalci lahko ugotovijo, da Janša Slovenijo pospešeno vodi v totalitarizem, vse, ki na to opozarjamo, pa čaka najmanj zmerjanje z drhaljo. A to nas ne sme ustaviti. Madžarski ali celo ruski scenarij lahko preprečimo le z aktivnim bojem za odprto, demokratično in solidarno družbo – na vsakem koraku! 


(Ne)kulturno kadrovanje

Mačehovski odnos trenutne vlade do kulture ne spremeni dejstva, da po njej vseeno steguje kremplje. Po zamenjavi nekdanje direktorice MG+MSUM Zdenke Badovinac z Robertom Simonškom, ki se je s položaja kasneje sicer moral umakniti, saj je bil zaradi pomanjkljivo spisane odločbe razpis razveljavljen, je slavil Aleš Vaupotič. MK je dan prej spremenilo pogoje, določene v ustanovnem aktu, tako da jih je srečnež nenadoma izpolnjeval.

Naslednja tarča je bila Javna agencija za knjigo, kjer so novembra razrešili direktorico Renato Zamida. Ker je bil svet agencije proti, je MK zamenjalo njegove člane. Pomagalo ni niti pismo podpore, ki ga je podpisalo več kot 200 akterjev s področja knjige. Nadomestil jo je Dimitrij Rupel, ki po lastnih besedah ”nekaj ve o knjigah, ni pa strokovnjak za te urade, ki se s knjigami ukvarjajo pri nas.” Tako Zamidi kot Badovinac stroka trdno stoji ob strani. O njuni kompetentnosti ne dvomi nihče. Njun skupni "greh" je, da ne pripadata ”pravi” politični opciji.


Feministični abecedarij: JEZIK

Jezik poleg pojmov izraža in reproducira tudi družbene pomene, ki stojijo za njimi. V slovenščini s pritikanjem končnic -ova, -eva ali -iva na priimke žensk odgovarjamo na vprašanje "čigava?" in s svojilno obliko implicitno izražamo lastništvo moža nad ženo in očeta nad hčerko. V veliki zagati pa smo pri tvorjenju svojilnih pridevnikov iz priimkov žensk: Ploštajnerjina in Turšičina knjiga?!

Naš jezik je resda gibek in besedotvorno iznajdljiv, a ima težave z nevtralno rabo spola. Na eni strani smo z glagolsko obliko, ki jo prilagajamo osebku, namreč prisiljeni v njegovo izražanje, na drugi strani pa naj bi, četudi želimo izpostaviti različne spole, te zakrili – oz. izrazili – z uporabo moških oblik.

Da generična raba moškega slovničnega spola ni pomensko nevtralna, dokazuje raba izrazov, kot so vzgojiteljice, prodajalke ali – feministke. Vse našteto so tudi moški, a ker gre za poslanstva, kjer prevladujejo ženske, je očitno treba njihovo družbeno manjvrednost nakazati tudi v jeziku.