Agrument


agrument.description

Ne lub' se nam več!

Nekulturni minister za kulturo Simoniti je zapustil sejo odbora za kuturo z besedami: "Ne lub' se mi več!" Vprašanje Zlatkovega statusa morda res ni najbolj ključno vprašanje na področju kulture, sta pa obstrukcija koalicije in ministrov odhod s seje lepa pokazatelja vzvišenega odnosa in šerifovskega haranja po ostankih pravne države.

Tudi na umetniškem in kulturnem področju dnevno beremo zaskrbljena pisma deležnikov orbanističnih odločitev. Komaj smo se seznanili s skrbmi zgodovinarjev nad idejo osamosvojitvenega muzeja, že vijemo roke nad imenovanjem Roberta Simoniška na mesto vršilca dolžnosti direktorja Moderne galerije in MSUM. Razpis za direktorja ponavljajo že tretjič, objavljen pa je bil le dan zatem, ko je vlada s spremembo ustanovitvenega akta Moderne galerije omehčala pogoje za zasedbo delovnega mesta.

Najbolj grozna stvar te vlade sploh ni ta ali ona institucionalna demontaža, ampak dejstvo, da se te odvijajo tako hitro, da javnost nanje sploh ne reagira več.


agrument.subscribe-bar.subscribe-to agrument.subscribe-bar.deliver-it
RSS

Nekorekten humor ali svoboda izražanja?

V tedniku Demokracija se je te dni pojavil zapis, ki je za sodobne čase popolnoma nesprejemljiv. Opisuje od boga poslano bolezen, ki bo Zemljo očistila škodljivcev, begunce primerja s plevelom, pisec pa skuša znanstveno potrditi svojo teorijo, ki aludira na nacistično teorijo o večvrednosti bele "rase". Tednik se zgovarja na satiro, kljub temu pa je bila na vrhovno tožilstvo podana kazenska ovadba zoper kolumnista in odgovornega urednika.

O stanju v družbi precej pove dejstvo, da je javnost gloso vzela resno. V času, ko se nam ožajo državljanske svoboščine in se veča represija, pač ni več samoumevno, da bi se nekdo s takšnim zapisom šalil. Ob višanju investicij v vojsko ter sovražni azilni in begunski politiki pa je nenaklonjenost do drugih precej odkrita.

Svoboda izražanja ni pravica javnega obračunavanja z nasprotujočo moralo, predvsem pa svoboda govora ni absolutna. Sploh ko imajo besedo tisti, ki so (trenutno) na poziciji moči. V vsaki šali je bojda vsaj pol resnice.


Namesto domoljubja – ustavoljubje

Trenutna vladna garnitura, še posebno SDS in njeni sateliti, se zelo rada sklicuje na ljubezen do Slovenije. Domoljubje je nekaj, kar so rezervirali zase (in, seveda, rumene neonaciste), medtem ko vsi Drugi Slovenijo sovražijo in uničujejo.

V svoji viziji domoljubja nam ponujajo pravljice o ljudeh, ki so bili Slovenci stoletja pred Slovenijo – tudi za to, da bi nam lažje prodali svoje srednjeveške poglede na politiko. Na ozemlju, ki ga danes naseljujemo prebivalke in prebivalci Slovenije, so seveda že od nekdaj živeli ljudje, a oklicati jih za Slovence ni fer ne do nas ne do njih.

Slovenija, kot jo poznamo danes, je rezultat 30 let starega dogovora – Ustave Republike Slovenije. V njej so zapisana pravila igre, ki iz tistih, ki jih spoštujejo, delajo Slovenke in Slovence. Tisti, ki se na ustavo in Ustavno sodišče požvižgajo, ljubijo neko drugo domovino, in ne te, ki jo ustvarjamo že trideset let. Kdor ne spoštuje tega osnovnega dogovora, pač ni domoljub, četudi vpije nasprotno.


Zmaga za okolje

Evropsko sodišče za človekove pravice je pred dnevi sprejelo pomembno, če ne celo zgodovinsko odločitev. Pritrdilo je namreč mladi portugalski šesterici, ki je septembra letos vložila prvo podnebno tožbo na sodišče v Strasbourgu proti 33 državam, med katerimi je tudi Slovenija. S tožbo so dosegli pravno zavezujočo odločitev sodišča, ki nacionalne vlade toženih držav zavezuje k ukrepanju za ustavitev podnebne krize. Razsodba jim obenem nalaga, da se morajo na obtožbe odzvati do februarja prihodnje leto.

Po svetu število okoljskih tožb narašča, njihov razplet pa običajno ni tako uspešen. Tudi skupina mladih Američanov je že pred leti tožila ZDA zaradi njihovega protiokoljskega delovanja, a je ameriško ustavno sodišče tožbo zavrnilo.

EU kljub pritiskom energetskih lobijev in mnogim visoko letečim obljubam še vedno ostaja najbolj napredna na področju okoljskih politik, nujno pa je, da temu sledijo še nacionalne vlade. Povejmo naši, da nam je okolje izjemno pomembno!


Solidarnost kot alternativa dobrodelnosti?

V ZDA so bili milijoni univerzitetnih študentov že pred izbruhom covid-19 v težavah zaradi previsokih šolnin in naraščajočih življenjskih stroškov. V zadnjih mesecih so razmere za mnoge od njih postale dramatične, saj so izgubili službe, kampusi pa so zaprti.

Raziskava, opravljena med 38 000 študenti, je pokazala, da jih kar 60 % živi na robu revščine. Zvezni in državni ukrepi ter univerze jim niso kaj veliko pomagali, zato so se študentje organizirali sami – ustanovili so skupine za medsebojno pomoč. Zbran denar z raznimi aplikacijami za plačilo razdelijo študentom za kritje najemnin, zdravstvenih stroškov, nakup knjig in hrane.

Skupine za medsebojno pomoč ponujajo kolektivni odgovor na napake kapitalizma, hkrati pa omogočajo tudi obliko politične organizacije od spodaj navzgor. Študentske akcije so vzajemno pomoč in solidarnost iz teorije prestavile v prakso.  Čas je, da tudi v Sloveniji poskrbimo za solidarnost: začnemo lahko že danes v svojem lokalnem okolju.