Agrument


agrument.description

Abecedarij svobode govora: odgovornost

Ste opazili, da se za svobodo govora pogosto skrivajo največji bedaki? "Cigani so umazani. Pedri so bolni. Begunci kradejo. Svoboda govora!"

Razsvetljenska ideja svobode govora temelji na argumentu, da bomo skozi izražanje različnih mnenj prišli bližje "resnici". Vendar tako kot ekonomski trg, tudi “trg idej” ne deluje zares. Posamezniki nimamo dostopa do vseh informacij. Zaprti smo v ideološke mehurčke in izpostavljeni medijski propagandi. Samo zato, ker smo soočeni s protiargumenti, še ne pomeni, da smo pripravljeni spremeniti svoje mnenje.

Svoboda govora tako ni vprašanje "resnice", temveč pragmatično vprašanje oblasti. Slednji ne moremo zaupati omejevanja svoboščin, zato mora svoboda nesovražnega govora ostati – svobodna. Potrebujemo jo zato, da nam lahko rečejo, da smo neumni, ampak nas zaradi tega ne smejo zapreti. Če pa oblast na vsak način želi omejevati govor, pa naj, zaradi odgovornosti, ki jo njena pozicija izrekanja prinaša, zahteva višje standarde najprej zase!


agrument.subscribe-bar.subscribe-to agrument.subscribe-bar.deliver-it
RSS

Konec konca zgodovine?

Francis Fukuyama je leta 1992 naznanil, da kolaps Sovjetske zveze pomeni tudi konec zgodovine. Pred tremi desetletji se je tako zdelo, da je kapitalizem "zmagal", danes pa mnogi razumejo koronavirus kot še zadnji žebelj v krsti te očitno moralno izčrpane ideologije.  

Zdravstvena kriza je razgalila, da ima neoliberalni kapitalizem premnoge pomanjkljivosti in izpostavila nujo po iskanju alternativ, ki bodo usmerjene v dobrobit ljudi in okolja.

Alternativo bi lahko predstavljal globalni sistem mednarodnega sodelovanja, ki temelji na močni socialni državi in do človeka in okolja prijazni ekonomiji, ki se ne opira na brezglavo rast. A "alternativo" nam ponujajo tudi populisti in etnonacionalisti, ki z lažmi in “sarkastičnimi nasveti“ le še poglabljajo paniko in stisko ljudi. To so ljudje, ki so za promil gospodarske rasti pripravljeni žrtvovati delavce.

Kakšen bo svet po koncu pandemije, je nemogoče napovedati. Vsekakor pa ne smemo pristati na še slabšo verzijo kapitalizma v novi preobleki!


Podatkovni kolonializem

Ena od posledic 11. septembra 2001 je bila vzpostavitev agresivne in diskriminatorne politike nadzora. Če morda še lahko opravičimo kratkotrajne ukrepe, pa takšne prakse hitro postanejo del vsakdana ter omogočijo državam in korporacijam nadzorovanje državljanov – potrošnikov.

V zadnjih letih smo že zasledili termin podatkovni kolonializem, ki je v času Covid-19 postal še bolj aktualen. Na “Zahodu” nas prepričujejo, da je njihova politika nadzora povsem drugačna od avtoritarnega “Vzhoda” in opozarjajo, da sami pristajamo na deljenje svojih podatkov. Vendar je historična primerjava s kolonializmom povsem smiselna: odvisni smo od tujih korporacij, ki na naš račun pridobivajo vire in si s tem večajo ekonomsko vrednost.

Kljub retoriki, da gre za javno dobro, takšno zbiranje podatkov dolgoročno služi predvsem profitom največjih podjetij. Morda kolonializem ni videti povsem enak tistemu izpred stoletij, pa vendar – medtem ko se podjetja okoriščajo z našimi podatki, smo vsi sužnji kapitalizma!


Spolno delo in pandemija

Med prizadetimi delavci v času korona krize so bolj redko omenjeni spolni delavci, katerih življenja so s pandemijo in ukrepi za zajezitev še bolj ogrožena. Problematična je predvsem kriminalizacija spolnega dela, ki je z omejitvijo gibanja še toliko večja, in ki potiska spolne delavce v negotov in šibek položaj.

Že od marca evropske spolne delavke in delavci poročajo o drastičnih izgubah dohodka, pomanjkanju sredstev za osnovne potrebe, podporo in vzdrževanje družinskih članov, nezmožnosti dostopa do zdravstvenih storitev in povečanem tveganju med opravljanjem dela, s katerim si zagotavljajo dohodek.

Iz prejšnje krize bi se lahko naučili, da je pot za pridobitev enkrat izgubljenih pravic dolga in težka – s pomočjo teh izkušenj moramo nujno zahtevati in obenem varovati pravice spolnih in vseh ostalih delavcev znotraj, na robu in izven formalne ekonomije. Delavsko organiziranje v časih krize lahko pomeni razliko med zdravjem in boleznijo ter nasiljem oziroma celo življenjem in smrtjo!


Narobe logika

V marcu je v Ameriki delo izgubilo kar 43 000 zdravstvenih delavcev, kar je največji padec v posameznem mesecu v zadnjih 30 letih. Kako je možno, da služb v zdravstvu ni ogrozila niti finančna kriza leta 2008, jih je pa globalna pandemija, ko so naša življenja dobesedno odvisna od preobremenjeni zdravstveni delavcev?

Odgovor je: zasebno zdravstvo. Večina ameriških bolnic se financira s tako imenovanimi izbirnimi (“elective”) operacijami. Ker gre za operacije, ki niso nujne, se te v zadnjih dveh mesecih niso izvajale, posledično pa so usahnili tudi prihodki zdravstvenih ustanov. Povedano drugače: izbirne operacije financirajo tisti del bolnišnic, ki rešuje življenja. Ker zaradi korone ni izbirnih operacij, tudi ni denarja za osebje, ki rešuje življenja. 

Medtem ko se nekatere zvezne države borijo s pomanjkanjem zdravstvenih delavcev, so mnogi izgubili službo ali pa delajo za nižjo plačo. Kot mnogokrat prej, tudi tokrat prosti trg ni rešil težave. 

Bodimo srečni, da imamo javno zdravstvo!