Agrument


agrument.description

Instarhitektura

Poletje je čas dopustov ali prosto po Golobu čas za morje in sonce, ki imata bojda magične učinke. In verjetno ni pravega oddiha, če o njem dnevno ne objavljamo veselih fotografij na Instagramu.

Zanimivosti vseh vrst spodbujajo željne turiste, da v iskanju unikatne fotke preplavijo in okupirajo določene predele mest. Seveda ne gre za posebno novost, saj so Parižani zaradi nevzdržnega stanja že pred leti zahtevali postavitev “tehničnih ovir” za zaščito slavne ulice. Pandemija je turiste vsaj začasno ustavila.

A v mestih, kjer menijo, da bi bil lahko obisk turistov večji, iščejo drugačne rešitve. Arhitektom na natečajih svetujejo, naj pri pripravi projektov upoštevajo Instagram potencial objekta.

Arhitekturna krajina se torej podreja interesom všečkov, saj njihovo število predstavlja edino merilo za uspeh “instarhitekture”. Kako so z novimi mestnimi pridobitvami zadovoljni lokalci, pa ni pomembno, saj štejejo le virtualni srčki.


agrument.subscribe-bar.subscribe-to agrument.subscribe-bar.deliver-it
RSS

Diagnoza za nov EMŠO

Pot do pravnega priznanja spola in spremembe dokumentov se med državami razlikuje: v nekaterih je sprememba mogoča že zgolj na podlagi samoidentifikacije, v večini držav, ki omogočajo zakonito spremembo, pa je ta mogoča šele z medicinsko obravnavo.   

Navkljub novi različici mednarodne klasifikacije MKB-11, ki transspolnosti ne obravnava več kot duševno motnjo, je tudi v Sloveniji še vedno v uporabi starejša verzija, ki pa jo. Trans osebe so tako patologizirane, podvržene medicinski obravnavi in diagnozi duševne motnje, ki jo potrebujejo za sicer povsem birokratski postopek potrditve spola v dokumentih. 

Živete realnosti trans ljudi so raznolike in predstavljanje transspolnosti kot vezane izključno na telo in medicinsko tranzicijo briše številne trans osebe, predvideva in mnogokrat potiska trans ljudi v medicinsko obravnavo in pušča grozljive posledice. Biti dober zaveznik na položaju moči pa ni nemogoče – že ena ura korektne reprezentacije na nacionalni TV lahko recimo premika gore.  


Spanec je pol zdravja

Spanec je eno od osnovnih telesnih in duhovnih stanj – in vendar do danes eno slabše razumljenih. Pred nekaj leti je dr. Matthew Walker s svojo knjigo Zakaj spimo razburkal poljudnoznanstveno javnost, ko je predstavil prednosti rednega spanca – in škodljive posledice njegovega pomanjkanja; od krajšega življenja do nesreč in višjega tveganja razvoja raka.

Nedavno objavljen članek predstavlja hipotezo, da ponočevanje pomembno vpliva na nevrologijo našega zaznavanja in obnašanja. Budni v času, ko naj bi glede na cirkadiani ritem spali, sprejemamo tvegane ali celo nevarne odločitve – vključno s povečano uporabo prepovedanih drog in nasilnimi zločini.

Ali povezava drži, bodo pokazale nadaljnje raziskave. A ne glede na to že vemo, kako negativno na zdravje delavcev vplivajo neredne izmene v zdravstvu ali letalsko prehajanje med časovnimi pasovi. V sodobnem delovnem okolju nam je tako včasih odvzeta celo moč skrbeti za eno od ključnih človeških potreb – in z njo za temelje svojega zdravja.


Dolga in strma dirka do enakosti

Najprestižnejšo kolesarsko dirko Tour de France so letos izvedli tudi za ženske. Ovir pa slednjim niso predstavljale le ekstremne temperature in strmi klanci, ampak tudi spolna neenakost. Marsikdo je sicer porogljivo pripomnil, da je Tour de France Femme trajal le 8 dni – tretjino moškega –, a v primerjavi s 109. (!) moško izvedbo, ženske na Touru niso nastopale že več kot 30 let.

Mednarodna kolesarska zveza je šele leta 2020 določila minimalno plačo za profesionalne kolesarke; ta je za 44 % nižja od moške, pa tudi proračuni ekip so bolj skopi. Na Touru so denarne nagrade žensk dosegle le slabo desetino nagrad moških (247.000 proti 2.257.000 €). Če vzamemo v obzir število etap, je kolesar zaslužil 3,47 evra za vsak evro kolesarke. 

Da bi žensko kolesarstvo doseglo primerljiv status z moškim, potrebuje več sponzorjev in medijskih prenosov. Dodaten denar oz. njegova redistribucija bi omogočila večjo profesionalizacijo, že tako vznemirljive dirke pa bi bile za javnost še atraktivnejše.


Eskapizem, upor ali oboje?

Spremembe navad kulturne potrošnje spremlja moralna panika. Dežurna krepostna policija nas opominja, da bralski, gledalski ali poslušalski užitki vodijo v zanemarjanje dolžnosti in skrbi za druge. 

Knjige naj bi nas napeljevale k brezdelju, a sta večja pismenost in popularizacija branja zrahljali cerkveni primež nad populacijo in omogočili svobodnejši pretok idej. Televizija naj bi nam odvzela intimnost in nas pasivizirala, a njena informativna in izobraževalna funkcija ostajata spregledani. Spletni mediji naj bi nas iztrgali realnosti, a prav vlogi in podkasti marsikdaj z naslavljanjem stvari, ki v družbi še vedno predstavljajo tabu, opolnomočijo posameznike.

Eskapizem najbolj škodi tistim, od katerih bežimo: tradicionalnim avtoritetam, kot je znanost. A ta situacije ne bo obrnila s cepetanjem o teorijah zarote, pač pa lahko izgubljeno zaupanje nadoknadi le s sestopom s piedestala predpostavljene vednosti, preden jo z njega dokončno – in za vse pogubno – zabriše kakšen nov medij.