Agrument


agrument.description

Feministični abecedarij: DELO

S trdim delom in ambicioznostjo lahko ženske* prebijejo stekleni strop in se zavihtijo na vrh karierne lestvice. Sliši se super, a gre le za še eno premiso neoliberalizma, zakrinkanega v liberalni “feminizem”. Finančni in karierni uspehi posameznic*, ki nam prodajajo take nauke, neizpodbitno slonijo na ramenih izkoriščanih delavcev, večinoma žensk*, ki v pod- ali neplačanih gospodinjskih, skrbstvenih, storitvenih in drugih dejavnostih podpirajo vsakdanje življenje družbenih elit.

Performativne “feministke*”, ki čebljajo o trendovskih sloganih, a jih hkrati ne zanimajo delavske pravice, iztrebljanje revščine in univerzalno izboljšanje življenjskih pogojev, so del problema. Neoliberalizem nas skuša prepričati, da lahko sami odločilno vplivamo na svojo situacijo, a le skupen boj, deljenje moči in vključenost vseh bodo pripeljali do nujnih strukturnih sprememb. Tisti na pozicijah moči lahko za pošteno plačilo in vključenost podrejenih poskrbijo takoj. Opolnomočili pa se bodo potem že sami.


agrument.subscribe-bar.subscribe-to agrument.subscribe-bar.deliver-it
RSS

Najprej baza, potem nadgradnja

Zanikanje holokavsta je ponekod prepovedano, drugod pa pod praporom svobode govora zgodovino relativizirajo do te mere, da npr. kar dve tretjini mladih odraslih Američanov ne ve, da so nacisti umorili več kot 6 milijonov Judov. Še več, več kot 10 % jih meni, da so holokavst povzročili kar – Judje. Glede na to, da morajo po novem šole v Teksasu ob obravnavi holokavsta učencem pojasniti tudi "drugo stran", se zna ta nevarna nevednost še poglobiti. Zanikovalci holokavsta in malikovalci padlih idolov pa se najdejo tudi na tej strani luže, ne le pri nas, ampak celo v hiperkorektni Nemčiji.

Medtem se woke kultura ukvarja s politično korektnostjo: razlaga, zakaj je sporno s holokavstom primerjati splav ali nošenje mask, problematizira celo izraz "grammar nazi". Primerjave so resda neokusne, a da bi jih naredil, mora človek vsaj približno razumeti omenjene pojme. Preden ljudi silimo v spoštovanje sociolingvističnih kontekstov in semantičnih odtenkov, raje ponovimo osnovne lekcije zgodovine.


Pravica protestirati

Po poročanju medijev je policija z razlago, da gre za neorganiziran shod, udeležence včerajšnjega protesta večkrat pozvala, naj se razidejo. Take izjave uradnega organa posegajo v ustavno pravico do mirnega zbiranja in neposredno nasprotujejo odločitvi ustavnega sodišča, ki je julija zapisalo, da je prepoved neorganiziranih shodov v nasprotju z ustavo. 

Ne glede na to, ali mislite, da so sredini protestniki proticepilski lunatiki, nedomoljubni provokatorji ali Janšev trojanski konj, imajo pravico do mirnega in skupnega izražanja svojih stališč. Čeprav so tokrat z vodnim topom samo zapretili, je očitno, da vlada nadaljuje s teptanjem pravice do protesta in ignoriranjem Ustavnega sodišča RS.

Namesto da nam je nelagodno ob misli na proticepilske protestnike, nas mora skrbeti za pravno državo. Namesto da se iz sredinih protestnikov norčujemo, pa moramo na levici začeti graditi alternativo Stevanovićevemu nacionalističnemu populizmu, s katero bomo nagovorili ljudi, ki jih zdaj nagovarja on. 


Ukrepati je treba takoj in odločno

Skoraj 60 % mladih, starih med 16 in 25 let, zelo zaskrbljeno zre v prihodnost. Zaradi pregrevanja podnebja, iztrebljanja živalskih in rastlinskih vrst, onesnaževanja voda in zraka nas ta zaskrbljenost ne bi smela čuditi, pač pa bi se ji morali pridružiti.

Se pa lahko čudimo politikom, ki navkljub vztrajnemu opozarjanju znanstvenikov glede uničevanja narave zmorejo zgolj govoričiti. Je znotraj naravnih omejitev še upanje za blaginjo vseh? Sodeč po zadnjem poročilu medvladnega panela za podnebne spremembe še ni prepozno, da bi preprečili podnebni zlom, a zgolj če hitro in drastično znižamo izpuste toplogrednih plinov. 

Lahko to naredimo z do narave prijaznimi ukrepi? Kako je podnebje zares prepleteno z vodami, naravo in življenjem nasploh? O tem in o možnih rešitvah iz krize bodo jutri, 14., in pojutrišnjem, 15. oktobra, govorili na simpoziju “V vrtincu sprememb” v organizaciji Nacionalnega inštituta za biologijo in Mladih za podnebno pravičnost.


K-apitalizem

Južnokorejska popularna kultura je v zadnjih letih postala globalen fenomen. Milijone ljudi po vsem svetu navdušujejo južnokorejski filmi, serije, kulinarika in verjetno najbolj priljubljen izvozni produkt – njihova popularna glasba ali K-pop

Z nenehno menjajočimi se melodijami, dovršenimi koreografijami in visokoproračunskimi videospoti že na prvi pogled deluje še bolj umetno kot zahodni pop, pogled za glamurozno fasado pa razkrije hiperkapitalistično, skoraj tovarniško produkcijo glasbe za množično potrošnjo. Trg domala v celoti obvladujejo tri korporacije, ki izvajalce izkoriščajo že od malega, jih vodijo skozi nehumana urjenja, silijo v plastične operacije, ropajo avtonomije, na koncu pa poberejo tako rekoč ves dobiček. Posledice za glasbenike so pogosto katastrofalne.

K-pop je najboljša alegorija kapitalizma. V svetu, kjer je vsak vidik naših življenj komodificiran in podrejen ustvarjanju dobička, pač ni prostora za tako neuporabne koncepte, kot je npr. osebna sreča.