Neznosna lahkost poročanja

2. 12. 2014

SLOVENSKA AMANDA TODD

Dobri dve leti nazaj je v svoji otroški sobi naredila samomor 15-letna Amanda Todd. Kanadska najstnica ni bila prva žrtev “cyberbullyinga” (v nadaljevanju spletno nadlegovanje, tj. vsaka uporaba informacijsko-komunikacijskih tehnologij z zavestnim namenom škodovanja), je pa telegeničnost njene zgodbe odločilno pripomogla k dejstvu, da je ob tragičnem razpletu najširša javnost upočasnila korak, globoko vdihnila in se zamislila nad situacijo. Tik preden si je vzela življenje, je Amanda na Youtubu objavila spodnji posnetek.

Že nekaj tednov po Amandini smrti je kanadski parlament obravnaval predlog Danyja Morina, ki se je zavzel za študijo tovrstnega nasilja in financiranje ter podporo organizacijam, ki pomagajo žrtvam. V Kanadi se je odprla javna razprava o preventivi, širjenju zavedanja in bolj strukturiranem naslavljanju tega problema s strani izobraževalnega in pravosodnega sistema. Nikakor ne gre zanemariti dejstva, da si je Amandin pretresljivi poslovilni video v nekaj dneh ogledalo 17 milijonov ljudi (tudi pisec tega odstavka), ki ne bodo nikoli pozabili, kako brutalne posledice ima lahko spletno nadlegovanje.

V zadnjem tednu letošnjega novembra je Slovenija dobila svojo Amando Todd: pokojni mariborski ravnatelj Drago Kamenik je prva znana slovenska smrtna žrtev spletnega nadlegovanja in je zgodba, ki bo problematiko - vsaj tako upamo - s temnih kotičkov interneta tudi pri nas preselila v šole, raziskovalne ustanove in Državni zbor. Ob tem je nujno poudariti, da javna razprava ne pomeni privoščljivosti, sprenevedanja, moraliziranja, čistunstva in kar je še teh vulgarnih različic družbene in medijske etike, pač pa abstrahiran diskurz. Ko je privoščljiva, sprenevedava, moralistična in čistunska otročad omenjeni posnetek vrgla v mline na eter, s tem ni degradirala le profesionalne etike prikazanih ljudi, temveč tudi njuno osebno integriteto, kar, roko na srce, ne bi smel biti niti smoter niti motiv vsebinskih debat.

Pokojni Kamenik svoje smrti sicer ni napovedal na Youtubu, ni pa zato njegov primer nič manj tragičen: pokazal je, da internetno nasilje ni pogubno le za krhke najstniške duše, temveč tudi za odrasle ljudi. Od primerov čez lužo se razlikuje še v eni ključni podrobnosti: tu se je moč spleta še posebej nagnusno združila s hijenskimi in pompa lačnimi “klasičnimi” mediji. Kot je slikovito komentirala bivša informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar:

KRI NA UREDNIŠKIH ROKAH

Društvo novinarjev Slovenije se je sicer že odzvalo s korektno izjavo, da bi morali mediji prevzeti odgovornost za tragedijo. Medijske hiše, ki so prilivale olje na ogenj ter urednice in uredniki, ki so dopustili razpihovanje te zgodbe, so kršili osnovne profesionalne in etične standarde svojega poklica. Sklicevanje na javni interes je bilo v tem primeru le v vlogi postreščka medijskega senzacionalizma. Seks se prodaja.

Bodimo pošteni: niso vsi mediji igrali enako umazane igre. Med največjimi so brez krvavih rok na spletu pri tem primeru ostale samo naslednje medijske hiše: Dnevnik, Večer, Finance, Mladina in Reporter. Do smrti ravnatelja o škandalu sicer ni bilo nič objavljeno tudi na Delo.si, a so v isti hiši z objavami v Slovenskih novicah prispevali levji delež h usodni gonji proti ravnatelju.

Po spletnih mestih

Če število objavljenih zgodb obtežimo s splošnim dosegom po Mossu, so na spletu največ prahu dvignile objave naslednjih portalov (v navedenem vrstnem redu): siol.net, slovenskenovice.si, 24ur.com in zurnal24.si. V primeru, da za kriterij vzamemo število delitev povezav na Facebooku, pa so najbolj odgovorni uredniki naslednjih spletnih mest: radio1.si, moskisvet.com, slovenskenovice.si in moski.si.

Po lastnikih

Ko seštejemo maslo založnikov, pa so upoštevajoč doseg po Mossu najbolj krivi pri Pro Plusu (razen na 24ur.com so zgodbo namreč razpihovali tudi na svojemu še bolj rumenemu satelitu moskisvet.com), sledijo pa jim TSmedia d.o.o in Delo d.d. (kot že omenjeno, izključno zaradi Slovenskih novic). Če za kriterij vzamemo, koliko so se te objave delile na Facebooku, je seznam krivcev zelo podoben, le T.S. medio nadomesti radijski imperij Infonet d.d.

Analiza je omejena na objave pred smrtjo Kamenika, zajema pa spletna mesta, ki se po MOSSu uvrščajo med prvih petdeset v državi.

Kot opozarja dr. Marko Milosavljević za rtvslo.si, so vsi mediji oz. uredniki (sam posebej izpostavlja Planet TV, ki mu urednikuje Bojan Traven, in svet24.si, katerega urednica je Karmen Špacapan), ki so “objavljali posnetek ali ponujali povezavo na posnetek” kršili Zakon o medijih oz. Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah.

Prvi v 84. členu namreč opredeljuje, da je pornografske (ali pretirano nasilne) vsebine prepovedano objavljati, kadar niso opremljene z akustičnim in vizualnim opozorilom, da vsebine “niso primerne za otroke in mladoletnike do 15. leta starosti”, ves čas predvajanja pa morajo biti označene “z ustreznim vizualnim simbolom.” Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah pa napotuje na zaščito otrok in mladostnikov tudi preko predvajanja zanje neprimernih vsebin v “primernih” časovnih terminih. Oba zakona pa prepovedujeta tudi objavljanje povezav na seksualne vsebine.

Milosavljević še pravi, da bi moral v aktualnem primeru nemudoma odreagirati Inšpektorat za medije, v primeru Planet TV pa tudi Agencija za komunikacijska omrežja in storitve. Namesto tega mediji s prstom kažejo na drugega krivca: polni so naslovov o tem, kako dijaku “grozi do 1 leto zapora”.

Ob tem ne gre pozabiti, da je nedovoljeno slikovno snemanje direktno inkriminirano tudi v kazenskem zakoniku (KZ-1). Namreč, 138. člen zadevnega zakona stipulira tako odgovornost snemalca, kot tudi tistih, ki omogočajo neposredno seznanitev s posnetkom, v katerem je bilo poseženo v zasebnost posameznika. Tega se medijski kršitelji še predobro zavedajo, saj po smrti nesrečnega ravnatelja skrbno prikrivajo sledi svojih kaznivih dejanj in brišejo sporne vsebine s svojih spletnih mest. Kdo bi si mislil, da bomo rekli: še dobro, da je tu Google.

OBLIKE SPLETNEGA NADLEGOVANJA

Tipologija pravnice Nancy Willard, avtorice ene prvih knjig na temo kibernetskega nasilja Cyberbullying and Cyberthreats (2006), loči med različnimi vrstami kibernetskega nasilja, ki so opisane spodaj.

Hiter premislek tipologije nam da vedeti, da je kibernasilje vedno večplastno. Primer slovenskega ravnatelja bi namreč lahko uvrstili med očrnitev, outing in prevaro ter seksting.

INTERAKTIVNI PREGLED NAJBOLJ ODMEVNIH PRIMEROV

PRESTOPNIKI

Čeprav gre za nepopularno mnenje, je treba poudariti, da so tudi dijaki v tej zgodbi žrtve. Mulci so pač - mulci. Ne želimo poveličevati njihove predrznosti, a vendar je jasno, da jih čaka kazen, ki je precej nesorazmerna z “zločinom”, ki so ga storili. Permisivno vzgojeni in ujčkani, nevajeni sprejemati odgovornost za svoja dejanja, so seveda sami najbolj presenečeni nad grenko ugotovitvijo, kakšno moč ima lahko internet. Verjetno niti v najbolj žlehtnih fantazijah niso pričakovali, da bo posnetek s takšno rušilno silo odneslo po spletu, tega, da bodo razsežnosti njihovega posnetka tako transkontinentalne, da bodo posnetek 40 ur po objavi z animacijami poustvarjale celo azijske medijske hiše, pa itak ni mogel pričakovati nihče.

Glede na krivdo, ki jo bodo ti najstniki s sabo nosili do groba, je skoraj na mestu vzporednica z usodo fantov v filmu Prestopniki (Sleepers), ki v šali ukradejo voziček, ki jim nato uide po stopnicah, na katerih ubije človeka. Naredili so štalo, zanjo morajo odgovarjati, vendar pa je naslajanje nad njihovo nesrečo in govorjenje, da si to stisko zaslužijo, enako neempatično kot uživanje v škandalu, ki se je zgodil učiteljici in ravnatelju.

Najlažje je mladostniku očitati zločin, četudi zanj ni nikoli slišal niti v procesu primarne niti tekom sekundarne socializacije. Vendar pa si mora družba priznati, da je za tovrstna dejanja najstnikov v največji meri odgovorna sama. Ne le, da najstniki nimajo pojma o potencialnih razsežnostih svojih trenutnih preokupacij (in jih te niti ne zanimajo), k vedno bolj ekstremnim oblikam zabave jih naravnost napotuje in opogumlja medijski kontekst, ki se jim nato v zločinu pridruži in ga tako multiplicira, njih pa v zameno za trenutek obsije z žarkom pozornosti.

Lahko se do onemoglosti prepiramo, ali je uničujočo spiralo sprožila profesorska nespametnost, dijaška poniglavost, medijska krvoločnost ali pač vampirska javnost, toda dokler ne bomo naredili koraka stran in zadev premislili iz širšega konteksta, smo omejeni na ukvarjanje s posledicami.