Agrument

V Sloveniji se proti covidu namerava cepiti približno polovica prebivalstva. Po raziskavi Covid-19 sledilnika se bo cepilo 49 % ljudi, Mediana ugotavlja, da 54 %, Valicon pa, da se namerava cepiti 57 % ljudi. Po Mediani cepljenje odklanja 32,7 % ljudi (skoraj 13 % jih ni odgovorilo), po Valiconu 42 %, po Covid-19 sledilniku pa 50 %.

Razlogi za skepso so kompleksni in segajo onkraj antivakserskega zarotništva. Ljudje se bojijo stranskih učinkov, dvomijo v varnost cepiv, ne bojijo se covida, ampak nadzora. V Združenem kraljestvu je na vprašanje, če bi se cepili še ta teden, 68 % vprašanih odgovorilo pritrdilno, čeprav uporabljajo cepivo AstraZeneca, okoli katerega drugje vlada moralna panika.

A seveda ne gre za strdke. Kadilci še naprej kadijo in ženske* jemljejo kontracepcijske tablete. Gre za to, da je pri nas tudi znanost talka nesposobne, avtokratske vlade, ki ljudi zapira v stanovanja. Janez pregazi stroko, kadar se mu sprdne, Boris pa jo od svoje lekcije dalje pač posluša.

Iz Združenih držav ponovno poročajo o poskusu zastrupitve vode preko vdora v sistem vodovodnega podjeta. Če si pod pojmom spletni vdor predstavljamo zapleteno “hekanje”, pa je bil dostop do upravljanja z vodo precej enostaven; gesel niso zamenjali že nekaj let, v sistem pa so se lahko prijavljali tudi nekdanji zaposleni.

Kljub strašljivemu dejstvu, da je s pitno vodo tako enostavno upravljati, in zastareli ter nenadzorovani digitalni infrastrukturi za nadzor vode pa svetovne in domače medije pretresajo druge novice s področja okoljevarstva. Floridi grozi zastrupitev zaradi izliva radioaktivne vode, zaradi katerega so že evakuirali več sto okoliških prebivalcev. Pri nas se v torek Državni svet ni odločil za veto na zakon o vodi, ki omogoča lažjo gradnjo ob jezerih in potokih. 

Prava nevarnost se tako prej skriva v gospodarskih interesih in trenutnem političnem sistemu, zato je še toliko bolj pomembno, da se borimo za z ustavo zagotovljen dostop do pitne vode, ki naj ostane javno dobro!

Včeraj je v Srbijo prispelo 500 000 odmerkov kitajskega cepiva Sinopharm, skupaj že poltretji milijon. Država je prejela tudi več kot milijon odmerkov ruskega cepiva in se po precepljenosti uvršča v vrh celinske Evrope.

Vse kaže, da je nekaj deset tisoč doz, ki jih je Vučić pred kamerami delil "prijateljem v regiji", predstavljalo šele začetek obsežne diplomatske kampanje. V Srbiji namreč gradijo tovarno za proizvodnjo cepiva Sputnik V, napovedana pa je tudi tovarna za proizvodnjo cepiva Sinopharm v partnerstvu s Kitajsko in Z. A. E.

Na RTS TV je Vučić povedal, da bodo imeli kmalu "ogromno cepiva – ne le ze zase, temveč za celo regijo". Države Zahodnega Balkana izkoriščajo večdesetletno zapostavljenost s strani EU, ki si pere vest z občasno materialno in denarno pomočjo, kar pa le utrjuje moč avtoritarnim voditeljem in jih oddaljuje od “trdnjave EU”.

Za "spretnim diplomatom, ki rešuje regijo", se namreč skriva človek, ki ne skriva, da bi rad postal predsednik "celega srbskega sveta".

V petek sta bili na Trgu republike dve tiskovni konferenci. Eno je sklical del parlamentarne opozicije ob vložitvi predloga za ustavno obrožbo zoper Janeza Janšo. Gre za sedmo ustavno obtožbo v zgodovini države in sploh prvo, pri kateri ni sodelovala stranka SDS.

Druga tiskovna konferenca pa je bila nemara še zanimivejša, saj jo je kljub spoštovanju vseh predpisanih ukrepov na vsak način želela razgnati policija, sodelujoči na njej pa bodo, sklepamo po grožnjah, ki so jih v kamero izrekli predstavniki represivnega aparata, "bogatejši" za nove nelegalne plačilne naloge. Sprašujemo se tudi, kako jo bo odnesel mimovozeči avtomobilist, ki si je ob dogajanju drznil – pohupati.

Marsikdo nikakor ne more razumeti in se čudi, kako je mogoče, da se policisti in policistke obračajo proti civilni družbi, proti prebivalcem in prebivalkam, ki naj bi jih ščitili. A vendarle ni Hojs tisti, ki je prenekatera slovenska policistko in policista spremenil v popadljiva psa. On ju je le spustil s ketne.

Pravijo, da ugleda ni mogoče kupiti, a to očitno ne drži. Vsaj ne za Savdsko Arabijo, ki je za sponzoriranje in organizacijo odmevnih mednarodnih športnih tekmovanj namenila vsaj 1,5 milijarde dolarjev, vse s ciljem, da izboljša svoj milo rečeno problematičen sloves na področju človekovih pravic.

Sprevračanje pozornosti na šport ali "sportswashing" sicer ni novost. Poslužuje se ga Rusija s sponzoriranjem nogometa, Kitajska z organizacijo olimpijskih iger in drugi bolj ali manj avtoritarni režimi, ki želijo z oglaševanjem izboljšati svojo podobo, širiti vpliv ali dosegati druge politične cilje. 

Občasno se del javnosti, nekateri športniki in celo večje športne organizacije zavedo, da je takšno početje skrb vzbujajoče. Dokler ne bo prišlo do kakšnih sistemskih sprememb, se moramo zavedati, kaj se skriva v ozadju dirke formule 1 v Bahrajnu, svetovnega nogometnega prvenstva v Katarju in podobnih dogodkov, ter razmisliti, ali si res zaslužijo našo pozornost.