Agrument

Italija bo prva na svetu v učni načrt kot obvezna predmeta uvedla trajnostni razvoj in podnebne spremembe. Državne šole bodo agendo OZN za trajnostni razvoj 2030 v pouk začele vključevati septembra, posredno pa bo zajeta v vseh predmetih. Grimsova ekoteroristična nočna mora se tako uresničuje, Salvinijeva pa tudi. Progresivni minister za šolstvo in Salvinijev antipod Fioramonti je prav tako pobudnik obdavčenja sladkorja ter letalskih poletov.

Ukrep prihaja sočasno s poročilom 11 000 znanstvenikov, v katerem so razglasili "očitno podnebno krizo", ki se bliža hitreje od napovedi in terja še bolj drastično spremembo načina življenja kot smo predvidevali do zdaj. 40 let pogajanj in prelaganja odgovornosti pač ni prineslo nujnih sistemskih sprememb.

Po obdobju Gret, protestov in nesporno apokaliptičnih znanstvenih poročil bolj kot dodatno ozaveščanje potrebujemo konkretne reforme. Če to uspeva Italiji s Salvinijem, bi lahko tudi nam. Da bo naša trava (vsaj) tako zelena kot sosedova!

Podobno, kot se je pred skoraj 100 leti zdelo neverjetno, da podjetje Ford Motors uvaja 40-urni tedenski delovnik, se tudi danes marsikomu zdi rahlo predrzno, da bi delali 6 ur na dan ali pa imeli proste petke. Večina pilotnih projektov nakazuje, da krajši delovni čas vsaj sprva opazno vpliva na dvig zadovoljstva in produktivnost zaposlenih, podjetja pa prihranijo pri obratovalnih stroških. Krajši delovnik predstavlja tudi možnost za odpiranje novih delovnih mest, 4-dnevni delovni teden pa bi drastično zmanjšal okoljske obremenitve. Raziskave kažejo tudi, da 25 % zmanjšan obseg dela predstavlja približno enak odstotek zmanjšanja ogljikovih izpustov in je tako logično ena izmed osrednjih zahtev okoljskega aktivizma. 

Če si torej predstavljamo, da bi delali le 4 dni v tednu, se obenem poraja vprašanje, kaj bi počeli s prostim časom – bi pridelovali zelenjavo v loncih na balkonu, kolesarili in se družili v bližnjem parku ali pa se prevažali z avtomobili in nizkocenovniki ter še več trošili?

Razmere na trgu dela naj bi nas navdale z optimizmom. Ministrstvo za delo se v sporočilih za javnost hvali o nizkem številu brezposelnih oseb. Tudi Statistični urad poroča o najvišji stopnji zaposlenosti v naši novejši zgodovini. Vendar pozitivni statistični indikatorji razkrivajo zgolj eno plat zgodbe. Visoka zaposlenost namreč ne pove veliko o dejanskih pogojih dela. 

Inšpektorat za delo tako denimo beleži skokovit porast kršitev pri izplačilu regresa in s pomočjo naključnih pregledov ugotavlja obstoj (oz. pogosto kar nadaljevanje) spornih delovnih pogojev v nekaterih podjetjih. Kršitev znotraj trga dela je verjetno še več, saj je inšpekcija precej kadrovsko podhranjena. Poleg tega določenim delavcem, zlasti priseljencem iz tujine z začasnim bivališčem, Slovenija ne nudi vseh socialnih pravic, kar otežuje organiziranje zoper delodajalce in delavce sili v izkoriščevalska delovna razmerja.

Čestita si politika, mastijo se delodajalci ... In delavci? Spet potegnili kratko!

Nedavna BBC-jeva preiskava pod krinko je razkrila, da se trgovina s sužnji v Kuvajtu dogaja kar na Instagramu in aplikaciji 4Sale, lokalni različici naše Bolhe. 

Večina kuvajtskih gospodinjstev ima hišne pomočnice, ki mnogokrat živijo v popolnoma suženjskih razmerah: delo poteka cele dneve, brez prestanka ali prostega časa, delodajalci pa jim odvzamejo celo potni list. Borci za človekove in delavske pravice že več let opozarjajo na zlorabe, ironično pri vsem tem pa je, da ima Kuvajt enega izmed boljših zakonov za zaščito pravic gospodinjskih delavcev v regiji. 

Čeprav je poročanje o trgovini spodbudilo preiskavo tako v Kuvajtu kot na Facebookovem Instagramu, ne gre spregledati dejstva, da bodo iznajdljivi "prodajalci" našli druge poti. Za resnično spremembo pri obravnavi hišne pomoči bo potrebno spremeniti predvsem miselnost delodajalcev, podjetja s Silicijeve doline pa morajo sprejeti odgovornost za dejanja svojih uporabnikov – tudi s kakšno kompenzacijo.

O spletnih filtrih in njihovi učinkovitosti se v medijih govori že kar nekaj časa. V Sloveniji smo leta 2012 poskusili blokirati spletne stavnice, kar se na dolgi rok ni izšlo po načrtih. V Veliki Britaniji naj bi letos omejili dostop do pornografije, kar se po letih zamude, odlogov, tehničnih problemov in skrbi za zasebnost na koncu sploh ne bo zgodilo. 

Po popolnem neuspehu britanske vlade na tem področju pa se sedaj v ring podaja Avstralija. Po njihovem zakonu o "prepovedi šifriranja" in dokazih, da ne razumejo interneta in matematike, imajo tamkajšnji zakonodajalci sedaj še eno ("dobro") idejo. Dostop do strani za odrasle bodo omejevali s – prepoznavanjem obrazov! Strokovnjaki za tehnologijo in zagovorniki zasebnosti pa bodo ponovno morali razlagati o problemih s tovrstnimi filtri in rabo tehnologije prepoznavanja obrazov.

Za razliko od Združenega kraljestva, kjer so se po vseh ovirah na koncu le vdali, pa v Avstraliji glede na pretekle izkušnje tega ni pričakovati.