Agrument

Janševa metla, direktor RTV Slovenija Grah Whatmough, nadaljuje desant na javno televizijo. Po tem, ko je poleti s sumljivim manevrom razrešil direktorico TV Slovenija Natalijo Gorščak, je na njeno mesto nastavil Valentina Areha, vlogo v. d. urednice informativnega programa pa je prevzela Jadranka Rebernik. Ni težko uganiti, s kakšno politiko simpatizirata nova vodilna kadra. 

Zdaj je Whatmough na poti do preoblikovanja RTV-ja v trenutni oblasti prijaznejši servis dosegel še eno veliko zmago. Kljub nasprotovanju stroke ter novinark in novinarjev je bil namreč sprejet nov programsko-produkcijski načrt, ki ukinja, krči ali prestavlja informativne vsebine, namesto njih pa uvaja več "narodnozabavnih tematik".

Ker lahko po januarski menjavi članov že tako politično obarvanega programskega sveta v tem organu pričakujemo še več lakajev, je razlogov za optimizem malo. Prav zato je ključno, da naslednja vlada zagotovi neodvisnost javnega servisa, ki naj skrbi za objektivno informiranje javnosti. 

Slovenska zakonodaja je, tako kot vsaka druga, vse prevečkrat žrtev političnega barantanja. Prepogosto je razumljena kot sredstvo zmage na prihajajočih volitvah, namesto da bi jo razumeli kot orodje, s katerim lahko izboljšamo življenja vseh prebivalk in prebivalcev Republike Slovenije. Eden od razlogov za katastrofalno stanje slovenskega prava je tudi dejstvo, da ga nihče – niti poslanci niti uporabniki – ne jemlje resno.

Trenutno delodajalci zagovorniku načela enakosti očitajo, da ogroža izplačilo božičnice. Pravijo, da zakon lahko beremo, kot se nam zdi priročno; da božičnica ni to, kar zakon pravi, da je. Podjetja bi rada izplačilo "poslovne uspešnosti" uporabljala, kot da gre za nagrajevanje "individualne uspešnosti". Kriva seveda nista ne zakon ne podjetje, ki ga krši, kaj šele poslanci, ki so (po mnenju podjetij očitno slab) zakon sprejeli. Kriv je urad, ki zakon razlaga dosledno.

To seveda ni prav. Zakone je treba spoštovati ali spremeniti. 

Žensko teniško združenje, bolj poznano pod kratico WTA, je sporočilo, da so do nadaljnjega preklicani vsi teniški turnirji na Kitajskem. To se bo zelo verjetno odražalo v manjših prihodkih iz tega ogromnega trga.

Razloge za ta korak je moč iskati v “skrbi” za dobrobit in varnost teniške igralke Šuai Peng. Ta je iz javnega življenja izginila po obtožbah o posilstvu s strani nekdanjega kitajskega podpredsednika vlade. Ampak namesto da bi WTA, druge športne organizacije in države pričele z iskanjem konkretnih rešitev glede očitnega sistemskega spolnega nasilja v športu, so prst uperile v avtoritarno Kitajsko, ki je nemudoma cenzurirala obtožbe. Pričevanja o spolnih zlorabah lahko najdemo v vseh športnih panogah ne glede na državo.

Odpoved teniških tekmovanj in pozivi k bojkotu zimskih olimpijskih iger v Pekingu prihodnje leto zgolj kažejo na dvoličnost in licemernost ”zahoda”. Mar je v demokracijah kaj drugače? Samo spomnimo se tipa, ki se je hvalil, da lahko vsako žensko prime za …

Naslov je citat iz raziskave, ki sta jo pripravili Delovna skupina za azil in Delavska svetovalnica po letošnjih spremembah ZTuj-2 in ZMZ-1. Državni zbor se je v paketu reševanja “problema tujcev" skliceval na domnevne zlorabe azilnega in socialnega sistema ter nepripravljenost na integracijo. A pogoji za slednjo so, kot kaže raziskava, daleč od optimalnih – večina vprašanih si želi ostati v Sloveniji, a se sooča z visokimi stroški bivanja, izkoriščanjem in izključevanjem na trgu dela in oteženim dostopom do znanja jezika. 

“Rešitve” MNZ, med drugim strožji pogoji znanja slovenščine, omejitev gibanja za prosilce za azil in otežena združitev z družino za tujce delavce, so te ovire še poglobile, s sistemsko diskriminacijo pa tuje državljane v Sloveniji še naprej vztrajno fantomiziramo. Če bi bilo MNZ v interesu izboljšanje njihovega položaja, bi bilo dobro, da pri oblikovanju rešitev posluša tiste, ki jih je v svoji argumentaciji novel spregledalo: tuje državljane same.

Ni presenetljivo, da pandemija globoko vpliva tudi na razmerja. Vemo, da je zaradi karanten poraslo nasilje v družini, številna partnerstva pa so se končala z ločitvijo. A zdi se, da v tem smislu pandemija deluje kot nekakšen ekonomlonec: če se nekatere zveze ali zakoni pod pritiskom hitreje zlomijo, se v drugih – sploh medosebno in finančno trdnih – partnerji še bolj povežejo. Novi odnosi napredujejo tako hitro, da se jih je prijel naziv turbozveze; partnerji hitreje delajo “naslednje korake” v zvezi. Več kot polovica poročenih pa pravi, da partnerja sedaj bolj cenijo in so mu bolj predani. 

Ena od psihološko najbolj zaznavnih posledic pandemije je negotovost, ki vztrajno načenja naše mentalno zdravje. Ko je svet “tam zunaj” muhast in utrujajoč, se radi zanašamo na varnost doma in družine. A bodimo pozorni, preden vse stavimo na enega konja – sploh takega, ki se z vzdržljivostjo ni ravno izkazal. Hkrati pa pričakujmo nadaljnje premike, ko se po koncu pandemije življenje “normalizira”.