Agrument

Podobno, kot se je pred skoraj 100 leti zdelo neverjetno, da podjetje Ford Motors uvaja 40-urni tedenski delovnik, se tudi danes marsikomu zdi rahlo predrzno, da bi delali 6 ur na dan ali pa imeli proste petke. Večina pilotnih projektov nakazuje, da krajši delovni čas vsaj sprva opazno vpliva na dvig zadovoljstva in produktivnost zaposlenih, podjetja pa prihranijo pri obratovalnih stroških. Krajši delovnik predstavlja tudi možnost za odpiranje novih delovnih mest, 4-dnevni delovni teden pa bi drastično zmanjšal okoljske obremenitve. Raziskave kažejo tudi, da 25 % zmanjšan obseg dela predstavlja približno enak odstotek zmanjšanja ogljikovih izpustov in je tako logično ena izmed osrednjih zahtev okoljskega aktivizma. 

Če si torej predstavljamo, da bi delali le 4 dni v tednu, se obenem poraja vprašanje, kaj bi počeli s prostim časom – bi pridelovali zelenjavo v loncih na balkonu, kolesarili in se družili v bližnjem parku ali pa se prevažali z avtomobili in nizkocenovniki ter še več trošili?

Razmere na trgu dela naj bi nas navdale z optimizmom. Ministrstvo za delo se v sporočilih za javnost hvali o nizkem številu brezposelnih oseb. Tudi Statistični urad poroča o najvišji stopnji zaposlenosti v naši novejši zgodovini. Vendar pozitivni statistični indikatorji razkrivajo zgolj eno plat zgodbe. Visoka zaposlenost namreč ne pove veliko o dejanskih pogojih dela. 

Inšpektorat za delo tako denimo beleži skokovit porast kršitev pri izplačilu regresa in s pomočjo naključnih pregledov ugotavlja obstoj (oz. pogosto kar nadaljevanje) spornih delovnih pogojev v nekaterih podjetjih. Kršitev znotraj trga dela je verjetno še več, saj je inšpekcija precej kadrovsko podhranjena. Poleg tega določenim delavcem, zlasti priseljencem iz tujine z začasnim bivališčem, Slovenija ne nudi vseh socialnih pravic, kar otežuje organiziranje zoper delodajalce in delavce sili v izkoriščevalska delovna razmerja.

Čestita si politika, mastijo se delodajalci ... In delavci? Spet potegnili kratko!

Nedavna BBC-jeva preiskava pod krinko je razkrila, da se trgovina s sužnji v Kuvajtu dogaja kar na Instagramu in aplikaciji 4Sale, lokalni različici naše Bolhe. 

Večina kuvajtskih gospodinjstev ima hišne pomočnice, ki mnogokrat živijo v popolnoma suženjskih razmerah: delo poteka cele dneve, brez prestanka ali prostega časa, delodajalci pa jim odvzamejo celo potni list. Borci za človekove in delavske pravice že več let opozarjajo na zlorabe, ironično pri vsem tem pa je, da ima Kuvajt enega izmed boljših zakonov za zaščito pravic gospodinjskih delavcev v regiji. 

Čeprav je poročanje o trgovini spodbudilo preiskavo tako v Kuvajtu kot na Facebookovem Instagramu, ne gre spregledati dejstva, da bodo iznajdljivi "prodajalci" našli druge poti. Za resnično spremembo pri obravnavi hišne pomoči bo potrebno spremeniti predvsem miselnost delodajalcev, podjetja s Silicijeve doline pa morajo sprejeti odgovornost za dejanja svojih uporabnikov – tudi s kakšno kompenzacijo.

O spletnih filtrih in njihovi učinkovitosti se v medijih govori že kar nekaj časa. V Sloveniji smo leta 2012 poskusili blokirati spletne stavnice, kar se na dolgi rok ni izšlo po načrtih. V Veliki Britaniji naj bi letos omejili dostop do pornografije, kar se po letih zamude, odlogov, tehničnih problemov in skrbi za zasebnost na koncu sploh ne bo zgodilo. 

Po popolnem neuspehu britanske vlade na tem področju pa se sedaj v ring podaja Avstralija. Po njihovem zakonu o "prepovedi šifriranja" in dokazih, da ne razumejo interneta in matematike, imajo tamkajšnji zakonodajalci sedaj še eno ("dobro") idejo. Dostop do strani za odrasle bodo omejevali s – prepoznavanjem obrazov! Strokovnjaki za tehnologijo in zagovorniki zasebnosti pa bodo ponovno morali razlagati o problemih s tovrstnimi filtri in rabo tehnologije prepoznavanja obrazov.

Za razliko od Združenega kraljestva, kjer so se po vseh ovirah na koncu le vdali, pa v Avstraliji glede na pretekle izkušnje tega ni pričakovati.

Danes je dan prometnega kolapsa okoli pokopališč, dan mrzličnega urejanja grobov, kupovanja cvetja, tekmovanja s sosedi, sorodniki in sokrajani: na katerem grobu so največje ikebane, kdo je prinesel najbolj glumazen šopek krizantem, kje gori največja množica plastičnih sveč? 

Je eden tistih redkih dni, ko smo vsi doma, a hkrati eden redkih takih, ko bi bili vsi raje po vsakodnevnih obveznostih. Vreme je otožno jesensko, trgovski centri so zaprti, dan, tako se pač spodobi, preživljamo v družinskem krogu. Nejevoljne najstnike vlačimo po grobovih pradedkov, ki jih niso nikoli poznali, sprejemamo obiske daljnih sorodnikov, ki vsako leto romajo na naša lokalna pokopališča, in zapravljamo podarjen čas, ki bi ga lahko namenili živim – niti ne za mrtve, pač pa za uprizarjanje naše ljubezni do njih.

Naj bo spoštljiv spomin na izgubljene ljubljene raje kot prispevek k ekološko-prometni katastrofi poblagovljenja čustev vsakdanja intimna motivacija za ljubeč odnos do tistih, ki so tu.