Agrument

Vdori v zasebnost se skoraj vedno zgodijo pod pretvezo zaščite dobrobiti in varnosti državljanov. Tako je tudi tokrat. V Beogradu bo Huawei za srbsko državo namestil 1000 kamer, ki so sposobne prepoznavanja registrskih tablic, identifikacije obrazov in analize premikanja. Kamere bodo pomagale prepoznati povzročitelje prometnih nesreč, povečale bodo nadzor nad kriminalom v mestu in, tako v analizi problema Huawei, zaščitile Beograjčane pred begunci. 

Kakor se pri teh zadevah rado zgodi, so vsi dokumenti glede dogovora med tehnološkim podjetjem in državo, pa tudi glede lokacij in uporabe kamer označeni kot zaupni. Še bolj strašljivo je, da vlada ni naredila analize, kako bi tak projekt vplival na zasebnost državljanov. 

In vendar je tehnologija, ki poganja pametne kamere, izredno nezanesljiva. Big Brother Watch, ki med drugim raziskuje policijsko rabo računalniškega vida, ugotavlja, da v več kot 90 % algoritmi nedolžne ljudi označujejo za sumljive - zelo malo muzike za zelo veliko denarja.

V torek se je v Cankarjevem domu odvil dogodek ob izidu slovenskega prevoda knjige Dine Štěrbove Hrepenenja in usoda – prve ženske na osemtisočakih. Uvedel ga je dokumentarec Ženske v Himalaji, zaključil pa pogovor z avtorico in protagonistkami našega himalajizma: Marijo Štremfelj, Ireno Mrak in Tino Di Batista. Z izjemo par butastih vprašanj Vikija Grošlja ("Je pri alpinizmu bolj pomemben spol ali osebne lastnosti?") je bil večer dostojno praznovanje posameznic, ki so bile večkrat spregledane ali potisnjene v ozadje, še bolj pa bratstva (no, in sestrstva), ki je vladalo med udeleženci klasičnih himalajskih odprav.

Sodoben alpski slog ima svoje prednosti; je hitrejši, cenejši, bolj okreten. Izjemni alpinisti so individualisti in soliranje ali plezanje v majhnih navezah omogoča več svobode kot velike odprave z avtoritarnim vodjo. A individualizem in komercializacija himalajizma sta smrtonosna kombinacija: čeprav tam še nikoli ni bilo take gužve, si na gori bolj sam kot kadarkoli poprej.

Medtem ko v ZDA vojna proti ženskam raste (in se seli k nam), se je tam začela še ena: vojna proti svobodnemu novinarstvu.

Mesec dni za tem, ko so Juliana Assanga zvlekli z ekvadorske ambasade v Londonu, so mu ZDA naložile 17 novih obtožnic kršenja Zakona o vohunjenju iz leta 1917: ne za kazensko pridobitev podatkov, temveč za samo objavo informacij. Nove obtožbe skušajo prvič v zgodovini špijonaže obsoditi publicista, s tem pa Assangu ob bok postavljajo vsakega novinarja v državi. Tukaj ne gre več le za napad na žvižgača, temveč za pravna prizadevanja oslabitve prvega amandmaja in onemogočanja novinarske dejavnosti. Prikladno se to dogaja v času, ko Trump zmerja medije s "sovražniki ljudstva", prihodnost Velike Britanije, ki bo odločala o izročitvi Assanga v roke ZDA, pa je nejasna.

Gre za napad na svoboden tisk Zahoda - njegovi velesili pa grozi doktrina, ki bi vladi omogočala cenzuro novičarskega materiala. Ne dopustimo, da novinar v službi javnosti postane novinar v službi oblasti!

Malingering ali hlinjenje je praksa, ki se je na sodišču poslužujejo obtoženci v civilnih in kazenskih postopkih. Gre za simulacijo psihičnih težav s pridobitniškim namenom; nekaznovanje za storjeno kaznivo dejanje, zmanjšanje kazni, finančna kompenzacija. Hlinjenja ne gre enačiti z Munchausnovim sindromom, kjer oseba potvarja bolezenske znake brez očitne pridobitniške koristi.

Eden bolj znanih grešnikov tovrstnega početja je bil Vincent Gigante, ki se je med drugim pogovarjal s parkirnimi avtomati, ob dostavljenem pozivu pa so ga celo našli golega pod tušem - z dežnikom v roki. Šest let po obsodbi je zaradi prikritih obveščevalcev priznal hlinjenje.

V Sloveniji je nedavno koprsko višje sodišče zavrglo obtožbo spolnega napada na mladoletnike in posesti pornografskega gradiva z znaki pedofilije zaradi izvedenskega mnenja, da gre za nesposobnost sledenja glavni obravnavi. Ista oseba je pred nekaj leti lastnoročno vložila tožbo zoper državo. Vsebina tožbe sicer temelji na psihičnih težavah tožnika, a o njegovi prištevnosti ne pušča dvoma.

Zdaj, ko smo po volitvah v EP končno malo zadihali, pa lahko pomislimo na zrak. Ameriški inštitut Climate Nexus poroča o porastu metana v ozračju v zadnjih nekaj letih, takšne rasti pa ni pričakoval nihče. Če bo šlo tako naprej, bo sveže izpuščeni metan izničil vse, kar bi dobili, če bi se vse države držale Pariškega sporazuma. Da ne omenjamo težav z deževniki v ne-več-permafrostu.

Soočanje z okoljsko katastrofo je in bo težko. Čeprav pesimizem še nikoli ni dišal tako lepo, je treba potencialne rešitve vzeti zares. Stvari so kompleksne in rešitve daleč od enostranskih, vendar na Princetonovem okoljskem inštitutu vztrajajo, da ni vse izgubljeno. Onkraj spremembe politike zagovarjajo strategijo petnajstih klinov - petnajstih (tehnoloških) ciljev, ki naj bi zagotovili, da lahko kapitalizem še naprej jé svoje otroke, ne da bi obenem pojedel planet.

Morda bo kapitalizmu uspelo, verjetno ne. Na srečo vsaj pri IPCC kapitalizmu ne verjamejo.