Agrument

Leni brezposelni, ki se branijo dela in žurajo na socialni podpori, so mit. Tudi zlorabe socialnih transferjev v prostovoljstvu, ki skrbijo ministrico za delo, so mit. Sicer ministrstvo ne bi ignoriralo predlogov o varovalkah za preprečevanje zlorab. Mit je tudi, da odteg socialne pomoči spodbuja zaposlovanje. Večina prejemnikov dodatka za delovno aktivnost je namreč že zaposlena, a za prenizke plače.

Dejstvo pa je, da bo ukinitev dodatka za delovno aktivnost prizadela predvsem revne. 23 124 ljudi bo prejelo nižjo socialno pomoč ali pa jo izgubilo. Poslabšal se bo položaj žensk: vsaka četrta slovenska družina je enostarševska, med temi je 80 % mater samohranilk. Vladni ukrep jim jemlje 197 evrov mesečnega dohodka. Dejstvo je tudi, da bo ukinitev poglobila revščino nasploh. V prizadetih gospodinjstvih pod pragom revščine trenutno živi 46,3 % oseb.

Vlada, ki se je zavezala k preprečevanju revščine (in zvišanju dodatka, ki ga zdaj ukinja), si ne bi smela dovoliti uničenja socialne države! 

Zahodnoafriška država Zgornja Volta je leta 1983 po uspešnem puču končno zaživela, za kar je bil odgovoren Thomas Sankara, znan tudi kot afriški Che Guevara.

Njegovo predsedovanje je preobrazilo post-kolonialno deželo v progresivno marksistično državo, imenovano Burkina Faso (Dežela pokončnih ljudi) – v zgolj 4 letih je reformiral socialo, zdravstvo, šolstvo, izboljšal je pravice žensk ter prehrambeno samooskrbo. Sankara je odprto preganjal ostanke francoske okupacije, ki so se kazali v nadvladi in bogatenju peščice na položajih moči na račun revnih kmetov. S svojim delom si je nakopal sovražnike tako doma kot v tujini, z nedemokratičnim slogom pa kritike nevladnih organizacij. 15. oktobra mineva 32 let od njegovega umora, njegov krvnik je bil s položaja odstranjen šele po 27 letih vladanja, za zločin pa nikoli preganjan. 

Bi bila lahko Burkina Faso po življenjskem standardu, dostopu do šolstva in zdravstva bolj podobna Kubi, če bi Sankara še živel in Zahod ne bi izkoriščal situacije?

Iz društva Palčica pomagalčica in dobrodelni škratki so danes sporočili, da so za Krisa zbrali kar 3,4 milijona evrov, kar je skoraj pol več, kolikor stane sicer oderuško drago zdravilo Zolgensma. To je čudovita novica, ker kaže, da solidarnost še obstaja, a prav je, da največjo internetno dobrodelno akcijo v zgodovini Slovenije postavimo v kontekst. Ker tega pač spet niso storili največji domači mediji.

Pustimo ob strani dejstvo, da je zdravilo milo rečeno nepreverjeno, tudi brezbrižnega kapitalističnega etičnega okvirja, v katerem deluje podjetje Novartis, tokrat ne preizprašujemo. 

V Sloveniji je kar nekaj otrok z enako diagnozo (SMA tip 1 in 2), a čaka jih neprimerljivo slabša prihodnost kot Krisa, ker so že dopolnili dve leti (do te starost Novartis za zdravilo daje "garancijo"), preden bi jih starši uspeli spremeniti v meme.

Ali res želimo živeti v družbi, kjer lajki in deljenja rešujejo (in jemljejo) življenja? Fino bi namreč bilo, da bi začeli razmišljati o sistemskih rešitvah.

V Izraelu so nedavno potekale že druge parlamentarne volitve letos, ki tudi tokrat niso dale jasnega zmagovalca. Največ glasov sta prejeli desna stranka Likud dosedanjega premiera Benjamina Netanjahuja in "sredinsko" Modro-belo zavezništvo pod vodstvom nekdanjega načelnika generalštaba vojske Benija Ganca. Vendar pa nobena stran ni imela dovolj glasov, da bi z zavezniki takoj sestavila vlado.

Izraelski predsednik je mandat podelil Netanjahuju, ki se krčevito bori za politično preživetje, saj mu v nasprotnem primeru grozi izguba imunitete in tri obtožnice o korupciji. Prav zato je dosedanji premier še bolj zaostril svojo protipalestinsko retoriko in v upanju na podporo volilne baze napovedal številne skrajno desne ukrepe. 

Čeprav za zdaj kaže, da Netanjahu tokrat ne bo prevzel oblasti, pa se Palestinci nimajo česa veseliti, saj tudi Ganc podpira mnoge protipalestinske politike. Tako je v državi, ki je v celoti normalizirala judovsko nadvlado, enakopravnost še vedno zelo daleč. 

26. septembra smo obeležili Evropski dan brez smrti na cesti. Ta še posebej odmeva v kontekstu neprimerne nove prometne ureditve z dvema prometnima mimobežnima pasovoma za motorna vozila z Dunajske na Tivolsko cesto v Ljubljani, ki ogroža kolesarje in pešce.

Po Copenhagenize indexu je Ljubljana sicer uvrščena med top 20 mest prijaznih kolesom, na žalost pa je v primerjavi z letom 2017 padla za kar 6 (!) mest.

Mesto, ki se s ponosom predstavlja za zeleno prestolnico, rešitev ne bi smelo iskati v dvojnih bypassih in quick fixih, ki ustrezajo izključno avtomobilom – od mikroklimatskih smernic do edinstvenih nekomercialnih kolesarskih storitev, rešitev za dvig kolesarske kulture in izboljšanje kolesarske infrastrukture je veliko. Če bi le mestna občina bolj pogosto upoštevala predloge in ukrepe s strani pobud, kot sta Ljubljanska kolesarska mreža in ZaMestoPoDveh, ne pa da v mesto vpeljuje koncepte, ki so pripeljani direktno – z avtoceste.