Agrument


Dnevni odzivi, komentarji in pomisleki v 1000 znakih, v katerih gojimo divjo misel kiselkastega okusa. Vsi naši natipki so sveži, pripravljeni po lastni recepturi in ne vsebujejo €-jev. Agrument je kolektiven projekt uredništva z več kot petnajstimi člani.

Roka tako, roka tako!

Avtoritarni čadski predsednik Déby je bil ubit takoj po volitvah, na katerih si je na 30 let podlage zagotovil nov mandat. Vojska je razpustila parlament, postavila tranzicijsko vojaško vlado, za predsednika imenovala Débyja mlajšega, volitve pa obljublja čez leto in pol. Javnost ogorčeno zahteva demokratičen proces, skozi situacijo pa se spet zrcali francoski neokolonializem.

Medtem ko Afriška unija vojaško hunto kritizira, se je Macron kot edini tuji voditelj udeležil Débyjevega pogreba. Čad je, poleg nafte seveda, za Francijo strateško izjemno pomemben. Kot del Françafrique, ki se zares nikoli ni znebila kolonialne nadvlade, predstavlja pomemben branik pred uporniškimi skupinami, ki bi politično destabilizirale regijo. To bi seveda krepko udarilo francosko ekonomijo, ki bogati na račun izkoriščanja. Ni čudno, da Francija podpira svakojake diktatorje, ki skrbijo za njene interese, neozirajoč se na trpljenje doma.

Kako že? Liberté, égalité, fraternité. Ja, ampak samo, če si Francoz!


Naroči se na objave! Želim, da mi sveže spisan agrument dostavite na mejl!
RSS

Izvažamo les, uvažamo omare

V preteklih treh desetletjih je prej močna slovenska lesnopredelovalna industrija skoraj docela propadla. Kot majhna država smo z vstopom v EU sprejeli vlogo izvoznika te surovine v Avstrijo in Nemčijo, kjer v to panogo vlagajo več.

Država bi kot lastnik 20 % vseh gozdov v Sloveniji lahko naredila več za promocijo uporabe lesa v gradbene namene, prav tako pa bi s subvencijami in večjimi investicijami lahko ponovno zagnala lesnopredelovalni sektor gospodarstva. 

Gospodarski minister Počivalšek sicer javno izpostavlja les kot surovino prihodnosti in sanjavo govori o sedmih velikih lesnopredelovalnih centrih. Čeprav se izboljšujejo pravila o obvezni uporabi lesa pri objektih splošnega družbenega pomena, gre zaenkrat vendarle bolj za besede kot za dejanja. Investicije prihajajo iz tujine.

Tako še vedno velja, da izvažamo surovino in uvažamo gotove izdelke, čeprav v tem ni niti ekološkega niti ekonomskega smisla.


Itak da ne vsi očetje

Prejšnji teden se je na slovenskih ulicah pojavil plakat, ki je modrico na otrokovem obrazu označil za "očetovo znamenje". Naročila so ga društva s področja nasilja proti ženskam in otrokom, na katerega so želeli s plakatom tudi opozoriti. 

Kampanja je predvsem med moškimi zbudila ogromno ogorčenja, grešni kozel pa je v komentarjih družbenih objav ironično postal feminizem, ki se aktivno bori proti spolnemu nasilju. Začelo se je tudi zbiranje podpisov za kazensko ovadbo zaradi netenja spolnega sovraštva. Ob zgodbah posilstev in umorov žensk iz tujine poslušamo o #notallmen, ob umorih temnopoltih s strani policistov pa #notallcops. Zdaj je Slovenijo zajel val "nevsiočetje".  

Seveda niso vsi moški nasilneži, je pa večina nasilnežev v družinskem okolju moških. Četudi nisi nasilnež ti, je to verjetno nekdo v tvoji bližini: šef, sosed, sorodnik. Prvi korak do rehabilitacije figure očeta tako ni kazenska ovadba plakata, ampak sprejetje tega dejstva in klic na 113, kadar smo z nasiljem soočeni.


Slabi časi za slabe provokacije

V petek se je v vzhodnem delu Mostarja, natančneje v naselju Donja Mahala, ki velja za večinsko muslimansko, zgodil grozljiv huliganski pohod. Napadalci so bili člani navijaške skupine Ultras Mostar – hrvaški nacionalisti so v naselje vstopili z lesenimi palicami in obilico pirotehnike ter uničevali imovino in ob tem vzklikali fašistoidna gesla.

V kraju, kjer še niso pozabili na grozote iz leta 1993, ko so se Hrvati pridružili Srbom v poskusu razdelitve Bosne, lahko take provokacije še prehitro eskalirajo. Vse skupaj se dogaja v specifičnem trenutku, ko se še ni polegel prah, ki ga je dvignil "non-paper", ki ga je distribuiral "slovenski pacient" Janez Janša. Retorika, ki podpihuje nasilje in priklicuje slutnjo vojne, pa ustreza tako rekoč vsem vodilnim politikom v regiji. Ker nimajo odgovorov za zdravstveno in ekonomsko krizo, se jim pač splača preusmerjati pozornost od resničnih problemov k tovrstnim sovražnim manipulacijam.


Masaker, poboji ali genocid?

24. april je dan, ko v številnih državah obeležijo začetek pogroma na Armence v tedanjem Otomanskem imperiju. V genocidu je življenje izgubil vsaj poldrugi milijon ljudi.

Letošnjo soboto bodo zagotovo zaznamovale Bidnove ZDA, ki bodo končno potrdile zgodovinsko dejstvo, da je šlo za genocid nad Armenci. Gre sicer le za izpolnitev predvolilne obljube. Trump (kljub dobremu odnosu s Kim Kardashian) te odločitve ni "zmogel".

Pričakovati je, da se bodo odnosi med ZDA in Turčijo poslabšali. Kljub temu pa to še ne pomeni prekinitve diplomatskih odnosov, predvsem pa ne gospodarskih. Rusija je npr. že leta 1995 prepoznala masakre, kot genocid nad Armenci, to dejstvo pa državama ne preprečuje "sodelovanja". Kljub navideznemu nestrinjanju glede politik v Siriji, Libiji ali Ukrajini v ozadju potekajo orožarski posli.

Tudi predlog, da bi Slovenija uradno priznala genocid nad Armenci, ni nov, nimamo pa občutka, da se bo do tega kaj kmalu oblikovala kakšna proaktivna politična odločitev.