Govor je nedolžen, cenzura pa nedopustna, so trdili liberalci v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja, ko so še stali za vsebinami, ki so se sklicevale na svobodo govora. S tem pa so odprli vrata tudi drugim vsebinam, ki so terjale enako obravnavo: anti-znanstvenemu diskurzu, sovražnemu govoru, zborovanjem neonacistov ipd. Posledično so liberalci absolutistično zavezo svobodi govora zamenjali za verzijo te pravice, ki se samo-omejuje glede na škodo, ki jo lahko povzroči. Vzemimo primer pornografije; včasih je boj za pravico do distribuiranja eksplicitnih vsebin pomenil zoperstavljanje cenzuri, danes pa pornografijo številni vidijo kot napad na pravice žensk.
Mnogi menijo, da svoboda govora vzdržuje status quo ali celo povečuje nepravičnosti. Zdi se, da je ščit, ki je v 20. stoletju branil radikalce, umetnike, aktiviste, socialiste, pacifiste, izključene in marginalizirane, postal meč za avtoritarce, rasiste, šoviniste, nacije, kukluxklanovce in korporacije, ki kupujejo volitve.