Agrument

Nedavno smo na starih posnetkih poslušali aktualnega ministra Vizjaka, kako kolegu tajkunu predlaga neplačevanje davkov. In to medtem, ko je bil gospodarski (!) minister Janševe vlade, ki je prisegla vojno – tajkunom. 

Parlament je ravnokar poslal v obravnavo vladni predlog novele zakona o dohodnini, ki predvideva davčne olajšave za vse, najvišjemu razredu pa znižuje davčno stopnjo s 50 na 45 %. Gre za zgrešen koncept trickle down ekonomike – prepričanja, da davčna razbremenitev premožnih pomeni posledično odtekanje bogastva do nižjih razredov, kar bo vodilo v splošno blaginjo. Slikovit prikaz absurdnosti te ekonomike je pandemija: davčno olajšani multimilijarder Jeff Bezos je med covidom postal bogatejši za 90 milijard dolarjev, medtem pa je več kot 100 milijonov ljudi padlo pod prag revščine. 

V obstoječem sistemu naraščujoče neenakomerne distribucije bogastva imajo najpremožnejši vedno več nakopičenega kapitala, od katerega pa ima družba zelo malo. Zato naj – plačujejo višje davke.

Nedolgo tega so se desetine tisočev beguncev iz jugoslovanske vojne razpršile po svetu, nekateri so pristali tudi v Afganistanu. Da je kolektivni spomin kratkoročen in da lažje spregledamo tisto, kar je daleč od oči, je očitno, je pa mučno, s kakšno lahkoto si zatiskamo oči pred grozotami, ki se dogajajo v naši bližini.

Neposredno, brutalno nasilje nad begunci in migranti izvajata država in policija, obenem pa smo že leta priče brutalnim medijskim napadom – kako imigranti kradejo delovna mesta in nižajo plače domačinom, uničujejo zasebno lastnino, kradejo itd.

Taki napadi kažejo, kako globoko je zakoreninjeno prepričanje, da sta škoda na zasebni lastnini in upor proti sistemskemu nasilju večja problema kot nenehno preganjanje in zlorabljanje ljudi. Policijsko in pravno nasilje kot odgovor na obupane poskuse preživetja potrjujeta, da so življenja drugih razvrednotena. Da le niso naša ...

Ministrstvo za infrastrukturo si močno prizadeva, da bi bilo v Sloveniji še vedno dovoljeno "frakiranje". Po vztrajnem spodnašanju zakona, ki bi fracking prepovedal, so poleti v protikoronsko zakonodajo vtaknili člen o avtomatičnem podaljšanju koncesij, ki potečejo letos in naslednje leto, med katerimi je tudi plin v Petišovcih.

Razlog za mencanje ministrstva morda tiči tudi v 120-milijonski tožbi, ki jo je na podlagi Pogodbe o energetski listini (ECT) proti Sloveniji vložilo podjetje Ascent Resources. Celo astronomski znesek za ministra Vrtovca "ne more biti razlog", da bi Slovenija izstopila iz ECT. Od Podnebnega vrha v Glasgowu nas loči le še nekaj dni in čas za izstop iz ene največjih nevarnosti za podnebje je idealen. 

Morda pa bo Vrtovec le ravnal skladno s tem, da je njegova stranka NSi po novem zelena; če se namreč res zavedajo, da je za prihodnost otrok treba že "danes aktivno ukrepati ob okoljskih izzivih", bo minister nemudoma predlagal prepoved frakinga in izstop iz ECT.

Judith Butler že desetletja kritizira delitev na biološki in družbeni spol, češ da obstaja samo slednji, in sicer kot ponavljajoče uprizarjanje spolne identitete. Da se nihče ne rodi kot ženska, pač pa to postane, slavno zapiše že Simone de Beauvoir, Butler pa pokaže, da nikoli ne postane, saj le postaja – nenehno v nevarnosti, da zdrsne, spodleti in se sprevrže v subverzijo.

Njeni nasprotniki imajo t. i. "teorijo spola" za dogmatično ideologijo, kar je paradoksalen dokaz nerazumevanja – ali namernega zavajanja glede – študij (družbenega) spola. Teorije, združene v ta ohlapen označevalec, namreč dogmo, vladajočo ideologijo (hegemonijo) spola, na podlagi katere je organizirana družba, (domnevno) biološki (domnevni) binarizem, ves čas preizprašujejo.

Butler nam zdaj kaže, da zavračanje študij spola ni reakcionaren, ampak je fašističen trend. K pozornemu premisleku o tem, s kom se s tem bratijo, pa nagovarja tiste "kritične feministke", ki še vedno opletajo z "dejstvi" o dveh spolih.

Nasilje je inherentno povezano z močjo, na moči pa temeljijo spolne norme in vloge. Zato ni naključje, da je globalno več žrtev nasilja žensk* - storilcev pa moških.

A kljub temu, da je storilec nasilja tisti z močjo, smo pogosto soočeni z retoriko "krivde žrtve". Gre za fenomen, na podlagi katerega naj bi žrtev motivirala nasilno dejanje z obnašanjem, odločitvami, videzom. Tako žrtve posilstva obtožujejo, da nosijo "izzivalna" krila, žrtvam femicida pa očitajo, da so jezikale in ujezile svoje krvnike. Ravno tako vseprisotna, a zaradi njune subtilnosti ali vsakodnevnosti o njiju ne govorimo toliko, sta na primer tudi finančno ali obporodno nasilje. 

Ob makro pogledu se izkaže, da izhod iz podrejenega položaja v patriarhatu predstavlja kavelj 22. Ravno vloge, v katere so ženske* indoktrinirane – in kaznovane, če jih ne izpolnjujejo –, da so finančno vzdrževane, urejene in da so mame, so tiste, ki jih izpostavljajo nasilju, hkrati pa so izobčene, če se jim naglas uprejo.