Agrument

Konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja so pojem politična korektnost uporabljali na levi strani političnega spektra, in sicer predvsem ironično, v devetdesetih pa je že prevladovala korektna raba. Hall vzpon politične korektnosti, ki je opolnomočila manjše skupine, povezuje s fragmentacijo politične sfere in razpadom kolektivnih identitet, kot je npr. razredna pripadnost.

Politična korektnost, torej inkluziven govor, ki je posebej pozoren na ranljive skupine, je v teh štiridesetih letih odtekla cel krog in se vrnila na izhodišče: danes je spet predmet posmeha. Eni zagovornike identitetnih politik ter njihove izpeljave v intersekcionalnost zmerjajo za bojevnike družbene pravičnosti ali snežinke, ki signalizirajo vrline, drugi pa za levoliberale, a ironija je v tem, da lahko družbo brez politične korektnosti mislimo šele, ko se bodo prav ti robavsi naučili obnašati. Če bomo vljudni do vseh, ne bo treba biti posebej občutjiv do nikogar.

Na svetu skoraj ni države, ki je ni prizadela pandemija. Najpogostejši ukrep proti koroni je karantena in močno omejevanje gibanja; stanje, ki zgolj hrani družbeno patologijo, ki ogroža več kot polovico prebivalstva.

Če so moški bolj izpostavljeni hudemu poteku bolezni, pa ženske, poleg koronavirusa, ogrožajo nasilni partnerji. Po zadnjih dostopnih podatkih zaradi femicida na leto umre 87 000 žensk.

Nasilje nad ženskami v družini je – zaradi karantene – v porastu po vsem svetu. Zgolj v Veliki Britaniji se je število feminicidov podvojilo, v Italiji je tip ubil partnerko, ker naj bi ga okužila s koronavirusom, kljub temu, da so bili njeni testi negativni. V Mehiki je že pred pandemijo vsak dan umrlo več kot 5 žensk.

Čas karantene bi zatorej veljalo izkoristiti za naslavljanje problemov patriarhalne družbe, ki vzgaja mačistične kretene, ki ženske razumejo kot svojo last. Tudi zdaj bi morali zagotoviti varne točke, magari v hotelih. Le tako bi res lahko zaščitili vse ranljive skupine.

Orbanizacija Slovenije se kljub epidemiji nadaljuje s polno paro. Ključnega pomena za učinkovito pranje možganov in vpliv na javno mnenje v neliberalni demokraciji so mediji in tega se Janša z ekipo dobro zaveda.

Po tem, ko si je SDS podredila državni Siol, sta sedaj na vrsti STA in RTV Slovenija. Institucijo nacionalne televizije Janševi vojaki načrtno rušijo že vrsto let, v zadnjem času pa so napade in zavajanje prek družbenih medijev še zaostrili. S tem si je vladajoča garnitura pripravila teren za zamenjavo nadzornikov sveta RTV, prek katerega želijo prevzeti popolno kontrolo nad javnim medijem.

Ob zatiskanju oči njihovih "liberalnih" koalicijskih partnerjev in skrivnostni prihajajoči noveli zakona o medijih se zdi, da bo Janši ugrabitev medijev tokrat uspela. Lahko se zgodi, da bo 24ur oziroma Pop TV kmalu ostal edini kolikor toliko kredibilen "mainstream" medij v državi – dokler se tudi ta ne pridruži višegrajskemu medijskemu aparatu, kar se z menjavo lastnika verjetno že dogaja.

Paul McCartney je kritično javnost v radijskem intervjuju razburil z izjavo, da upa, "da kitajska vlada pove svojim državljanom, da je jesti netopirje malo srednjeveško in da naj se takšne tržnice zaprejo".

T.i. "wet markets" niso nič drugega kot tržnice za prodajo mesa, kjer zaradi nezmožnosti hlajenja živali pogosto ohranjajo žive, da je meso ob nakupu sveže. Beatlu ne bi škodilo vsaj malo kulturnega relativizma: podobne tržnice obstajajo po celem svetu. Nenazadnje tudi na Zahodu jastoge radi kažemo žive na ledu.

Misel, da morajo Kitajci zapreti svoje "srednjeveške tržnice s katastrofalno higieno", je torej precej rasistična, povezava s Covid-19 pa za zdaj nedokazana. To pa ni vse: boomer z vsaj 100 milijoni pod palcem je izrazito privilegiran, zato ni čudno, da ni pomislil, da mnoge skupnosti (pa ne le v Aziji) prodajajo divje meso zato, ker drugače ne morejo preživeti.

Da – živalsko industrijo bo treba ustaviti povsod, ne le na Kitajskem. A ne pozabimo, da za mnoge meso ni izbira!

Zaprtje države je številnim študentom, ki so odvisni od študentskega dela, odvzelo zaslužek in jih čez noč pahnilo na rob preživetja. Politika jim je zato v prvem kriznem paketu obljubila 150 evrov solidarnostnega dodatka, a se z izplačili precej zapleta. Za uveljavljanje pomoči naj bi upravičenci do jutri izpolnili posebno vlogo, ki pa je dostopna šele od danes. Trenutno je spletna stran z vlogo preobremenjena in le občasno deluje, se pa vsaj zdi, da je bil odpravljen datum za oddajo obrazca. Kdaj bodo študenti prejeli nakazilo, ni znano.

V celotni situaciji je najbolj pomenljiv molk Študentske organizacije Slovenije, ki stoično spremlja birokratski cirkus novih in novih ovir med študenti in obljubljenimi 150 €. Tiho sodelovanje študentskih funkcionarjev z vlado je pogosto nagrajeno z udobno službo. ŠOS bi študentom v stiski lahko pomagal tudi z lastnimi sredstvi in posebnim kreditom, a tega očitno ne želijo narediti.