Agrument


Dnevni odzivi, komentarji in pomisleki v 1000 znakih, v katerih gojimo divjo misel kiselkastega okusa. Vsi naši natipki so sveži, pripravljeni po lastni recepturi in ne vsebujejo €-jev. Agrument je kolektiven projekt uredništva z več kot petnajstimi člani.

Tehnologija preživetja

Srh vzbujajoč članek Douglasa Rushkoffa o želji po preživetju najpremožnejših dviguje dlake bralcu, ki se ne zmore uvrstiti v odstotek najbogatejših. Avtor opisuje svojo izkušnjo kot svetovalec petim izjemno bogatim posameznikom, ki jih bolj kot to, kako s tehnologijo lahko odpravimo neenakost, zanima, kako lahko z njeno pomočjo preživijo v svojih izgrajenih podzemnih kompleksih.

Tudi Elon Musk, ki se kot promotor razvoja tehnologije izkazuje kot nekakšen odrešenik, pravzaprav s svojimi idejami sporoča enako: za svet je prepozno, propadu sistema pa lahko ubežimo le z vzpostavitvijo samozadostnih habitatov, če že ne s selitvijo na Mars.

Kljub boljšemu razumevanju vpliva človeštva na podnebne spremembe in biodiverziteto ter razvoju tehnologije za prilagajanje se postavlja vprašanje, če sploh obstaja interes za izboljšanje stanja; najbogatejši bodo poskrbeli zase, kaj pa mi?


Naroči se na objave! Želim, da mi sveže spisan agrument vsak delovni dan dostavite na mejl!
RSS

Nepomembni pomembneži

Včeraj je britanska kraljeva družina predstavila nov portret 5-letnega princa Georga, sina princa Williama in vojvodinje Kate. Novica se je pojavila v praktično vseh medijih, vključno s slovenskimi. Zakaj že?

Mali modrokrvnež je "le" potomec vplivne družine, ki pa ji prebivalci Velike Britanije sledijo kakor ovce pastirju. Princ George je pri svojih rosnih letih že svetovna zvezda, medijski analitiki in ustvarjalci javnega mnenja pa ga zgleda poznajo bolje od njegovih staršev. Čeprav se mali princ tega še ne zaveda, je nadvse uporabna lutka za propagiranje kraljeve družine, sredstvo za ohranjanje vpliva, le priročno orodje za trivializacijo medijskih vsebin in preusmerjanje javne pozornosti stran od dejansko pomembnih zadev.

Ultimativni cinizem pa predstavlja situacija, da med vzdihovanjem nad prinčevimi plavimi kodri (namesto da bi, če ostanemo le pri britanski kraljevi družini, problematizirali npr. skrivanje denarja v davčnih oazah) v isti sapi obsojamo "navadne" starše, ki na družbenih omrežjih objavljajo slike in videe svojih otrok.


Rasizem je sramoten!

Vsi vemo, da je rasizem neumen. To, da si mora nekdo s sovraštvom do “drugačnih” nabildati svojo šibko samopodobo, ni nikakršen razlog za zaničevanje milijard ljudi na podlagi odtenka kože. A kako reagirati v primerih, ko razumski argumenti ne zaležejo?

Z vzponom Trumpa in t.i. alt-right so fašistična prepričanja spet postala moderna. Fasada radikalne desnice se je zgladila, rasisti so postali prisotnejši v javnem prostoru – s tem pa njihove nazadnjaške ideje spet širše družbeno sprejemljive.

Frank Turner na svoji novi plošči nekoliko okorno, a pomenljivo opeva potencialno strategijo protesta: doseči moramo, da se rasisti svojih idej in dejanj sramujejo. In očitno pristop deluje: če jih ne moremo prepričati v nasprotno, jim lahko damo vsaj javno vedeti, da so njihova prepričanja zmotna in sramotna, s svojim aktivnim pristopom pa napravimo javni prostor bolj odprt za vse tiste brez neutemeljenih sovražnih idej.


Vatreni domoljubi

Hrvaška nogometna pravljica se kljub porazu proti Francozom v finalu svetovnega prvenstva ni končala tragično. Vsaj do proslave v čast nogometašem ob njihovi vrnitvi domov.

Na željo igralcev je za "pravo navijaško vzdušje" ob proslavi drugega mesta poskrbel nastop kontroverznega pevca in "domoljuba" Thompsona. Po izvedbi prve pesmi Lijepa li si, ki jo je skupaj z njim prepeval cel trg, je Thompson na željo kapetana Modrića zapel še eno pesem, vendar se je to zgodilo že v izteku prireditve in brez glasbene spremljave. Bolj kot "levoliberalni cenzuri" gre to pripisati dejstvu, da HRT in tonski mojstri niso bili pripravljeni na Thompsonov nastop. Kakorkoli že, “utišanje” pevca je ponudilo iskrico za internetno vojno proti "krivičnosti kvazi liberarnih" medijev, ki cenzurirajo nekoga, čigar edini zločin naj bi bil, da ljubi svojo domovino.

A v resnici niti protestno ugašanje mikrofona ne bi bilo dovolj. Človeku, ki mu je zaradi hujskaštva in odkrite podpore ustaštvu prepovedano nastopanje v nekaterih evropskih državah, je enostavno treba reči ne. Četudi le izpolnjuje glasbene želje kockastih herojev, ki so že od vatrene generacije konca devetdesetih dalje pač hvaležen ekran za projiciranje lažne slike o uspešni Hrvaški.


Utopične alternative?

Gospodarska in demografska rast sta ves čas prikazani kot nekaj pozitivnega. Državi gre bolje, ljudje se zaposlujejo in ekonomija se izboljšuje. Pa vendar napovedi kažejo, da ekonomska rast in navidezna stabilnost ne pomenita nujno tudi boljše prihodnosti, pred ekonomskimi in posledičnimi ekološkimi katastrofami pa nas ne reši niti tehnologija.

V svetu, kjer si prizadevamo za stalno rast in nas podjetništva učijo že navsezgodaj, družba pa fetišizira mlade uspešne podjetnike in 20-letne milijarderje (ki so to predvsem zaradi vnaprej danih pogojev), je za večino “navadnih” milenijcev situacija precej drugačna. V zanki zavedanja, da kapitalizem ne bo rešil ničesar in so potrebne spremembe, živimo navidezno bolj trajnostna življenja, pijemo s slamnatimi slamicami in se borimo z neugodno stanovanjsko problematiko.

Nekakšne (politične) alternativne rešitve se sicer ponekod že kažejo, le upamo pa lahko, da pridejo pravočasno - preden izgubimo še upanje na boljši jutri!