Agrument

V teh nepredvidljivih dneh moralno paniko povzroča novi koronavirus, tesnobo pa nova vlada. Številni, najpogosteje pripadniki tistih družbenih skupin, ki so že tako odrinjene, so se znašli na robu preživetja. Dlje kot bo trajala opustitev javnega življenja, več prekarcev, kulturnikov, nevladnikov, malih in samostojnih podjetnikov in drugih se jim bo pridružilo. Tisti, ki dom imamo, ostanimo med štirimi stenami, tisti med nami, ki ga nimajo, pa si namesto klofute po italijanskem vzoru zaslužijo solidarnostno pomoč. Pa ne le danes ali jutri, ampak že včeraj in tudi še pojutrišnjem.

Ampak ta agrument hoče osvetliti nekaj drugega, in sicer situacijo globalno privilegiranega slehernika oz., bolje, slehernice, ki ni zares lačna, prezebla ali brez zdravstvenega zavarovanja. Situacijo ženske, ki dela od doma ali je na čakanju, in zraven skrbi še za domač pouk otrok, kuha kosilo, čisti stanovanje in mediira med frustracijami. Situacijo tiste ženske, ki bo nocoj morda tepena ... ali umorjena.

Do nadaljnjega pridno ostajamo v samoizolaciji – najprej za svojo, predvsem pa za varnost tistih, ki so za COVID-19 dovzetnejši. A #ostanidoma je za mnoge težje izvedljiv, saj na socialno-ekonomskem robu obstaja kar nekaj skupin, ki jih je splošna nepripravljenost na obvladovanje epidemije huje prizadela.

Med bolj ogroženimi so študentje, ki so prvi ostali brez dela, ali pa se soočili z dejstvom, da je njihovo zdravje manj vredno od zdravja zaposlenih. Za povrh jih je doletel (zakonit?) začasen pregon iz študentskih domov.

Z ravnodušnostjo do zdravstvenih ukrepov se srečujejo delavci v številnih podjetjih, ki pred zdravje postavljajo dobiček. Na drugi strani so zaradi zastoja dela prizadeti samozaposleni – predvsem v kulturi, kjer jih veliko živi pod pragom revščine.

Vse kaže, da je kljub izrednim razmeram varovanje zdravja privilegij. Da bi morala biti še posebej v takih situacijah socialna država prioriteta, pa kaže dejstvo, da bodo #ostanidoma težko upoštevali tisti, ki doma nimajo.

Načelo samoodločbe omogoča narodom, da svobodno določajo svoj politični status in zagotavljajo svoj razvoj.  A vendar nimajo vse etnije enakih pogojev za uveljavljanje teh pravic, sploh v primeru, ko gre za spor med mednarodno priznano državo ter etnično manjšino.

V primeru Kosova je spodletela pogajanja ZN med srbsko in kosovarsko stranjo zaradi geopolitične pomembnosti in lastnih interesov prevzela EU, vendar je bila odločilna šele podpora ZDA.

V Zahodni Sahari je zgodba popolnoma drugačna. Od leta 1991 ZN obljubljajo referendum o neodvisnosti, ki ga zaradi blokade Maroka ne morejo izvesti. Nestrinjanje članic EU glede statusa Zahodne Sahare ohranja status quo, hkrati pa onemogoča sankcije, s katerimi bi Evropa lahko prek ENP pritisnila na Maroko. Mehanizma sankcij, ki obstaja v mednarodni skupnosti (Iran!), ne uporabijo, ker je Maroko pomemben trgovski ter politični partner tako EU kot ZDA.

Medtem pa ljudje še naprej živijo v zadnji afriški koloniji. 

Raziskava Evropskega centra za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami je pokazala, da so se vrednosti prepovedanih drog v odpadnih vodah slovenskih mest v letu 2019 večinoma zvišale. Rezultati so bili podobni tudi drugod po Evropi, saj so analize razkrile rastoči trend uporabe kokaina, MDMA, amfetaminov in metamfetaminov.

Slovenija sicer več sredstev nameni zdravljenju in preprečevanju odvisnosti kot represiji, vendar tudi ti ukrepi ne prinašajo pravih učinkov. Po desetletjih "boja proti drogam" lahko torej ugotovimo, da je ta neuspešen. Manjka nam tolerance in izobraževanj o varni uporabi, pri nekaterih substancah je čas za legalizacijo, potrebujemo pa predvsem boljše izvajanje sprejetih ukrepov – sedem let po legalizaciji tako še vedno ne obstaja niti ena varna soba za uporabo mamil!

Le z ukrepi, ki prepoznavajo dejstvo, da bo uporaba drog prisotna tudi v prihodnje, lahko omilimo številne negativne posledice – od organiziranega kriminala do nevarnosti za zdravje uporabnikov.

Migracije so sestavni del zgodovine Balkana. Gre za območje, ki so ga stoletja pestile vojne, invazije in etnični konfikti, ki so vplivali na selitve prebivalcev.  

Trend izseljevanja iz nekaterih balkanskih držav je prisoten še danes. Hrvaška, Bosna, Srbija, Makedonija ter Albanija se denimo vse soočajo z zaskrbljujočimi demografskimi slikami. Poleg trenda nižanja števila rojstev in staranja prebivalstva, ki je sicer prisoten v vseh evropskih državah, v omenjenih državah beležijo tudi množično izseljevanje predvsem mlajše populacije in posledično pomanjkanje delovne sile v nekaterih panogah. 

Čeprav so razlogi za eksoduse kompleksni, je vendar očitno, da zaradi še vedno prisotnih posledic vojn in korupcije izobraženi mladi odhajajo na dobro plačana delovna mesta tja, kjer ta delovna mesta so. Nobena od vlad omenjenih držav se s to problematiko zares ne sooča, napovedi pa kažejo, da če se izseljevanje ne ustavi, bodo te države zdesetkane bolj, kot so bile v preteklih vojnah.