Agrument


Dnevni odzivi, komentarji in pomisleki v 1000 znakih, v katerih gojimo divjo misel kiselkastega okusa. Vsi naši natipki so sveži, pripravljeni po lastni recepturi in ne vsebujejo €-jev. Agrument je kolektiven projekt uredništva z več kot petnajstimi člani.

Jedrska energija

Ruska agencija za jedrsko energijo Rosatom v svet izvaža številne nuklearne elektrarne. Te najdemo v Indiji, Iranu in na Kitajskem, med drugim nastajajo v Turčiji, Bangladešu in na Madžarskem, še precej pa jih načrtujejo v mnogih afriških državah. Nedavno so na pot v Sibirijo poslali celo svojo prvo plavajočo jedrsko elektrarno

S tem pa Rusija marsikateri drugi državi povzroča velike skrbi. Prav Rosatom je namreč pred kratkim med testiranjem raketnega motorja zakrivil jedrsko nesrečo s hudimi posledicami. Nesreče pa na tem področju še zdaleč niso edina težava. Jedrska energija je resda čistejša od nekaterih alternativ, vendar pa dileme, kot sta rudarjenje urana ali skladiščenje radioaktivnih odpadkov, kažejo, da je niti približno ne gre klasificirati kot čisti vir energije.

Tega bi se moral zavedati tudi premier Šarec in pogled od drugega bloka krške nuklearke raje usmeriti k resnično čistim virom, ki bodo predstavljali sprejemljivo rešitev za energetsko prihodnost.


Naroči se na objave! Želim, da mi sveže spisan agrument dostavite na mejl!
RSS

Severna obzorja

Prejšnji teden so zaznamovali protesti proti Bolsonarovi vladi, naslavljajoč širok spekter vprašanj: od krčenja amazonskih deževnih gozdov in domorodnih skupnostih, rezanja proračuna za izobraževanje do kulture mizoginije in mačizma, ki vlada v državi. Vse to se dogaja z namenom ohranjanja Brazilije kot globalno pomembnega izvoznika primarnih surovin, saj neenaki pogoji v svetovni trgovini narekujejo, da morajo manj “razvite” države (globalnega Juga) črpati iz narave in izkoriščati poceni delovno silo, da bi lahko pridobile “napredne” dobrine iz bogatih držav (globalnega Severa), kjer je cena dela dražja, narava pa se ščiti. 

Po spletu že kroži meme, da gori napačen Amazon, saj sta Vanguard in BlackRock, dva največja institucionalna vlagatelja v Amazon.com, pomembna tudi pri gojenju soje in goveda v Amazoniji. Borci za Amazonijo so sestavili izčrpen seznam “sostorilcev” in vabijo k njihovem bojkotu. Čigavi interesi bodo zmagali - (“severnih”) potrošnikov ali državljanov?


Ekofašizem

Vse bolj jasno je, da se strelski napadi desnih ekstremistov začnejo v različnih spletnih skupnostih. Manj znano pa je, da sta se tako strelec iz Christchurcha kot tudi napadalec iz El Pasa identificirala z “ekofašizmom".

Kljub splošnemu prepričanju, da desnica pogosto zanika klimatske spremembe, to ne drži vedno. Ekofašizem lahko opredelimo kot gibanje, ki verjame, da smo ljudje na Zemlji presegli kapacitete, število prebivalcev pa je potrebno zmanjšati hitro in učinkovito. Pri tem seveda ne gre za podobe dreves objemajočih hipijev, temveč za prepričanje, da se bodo ekološki problemi rešili s “pravilnimi (belimi) geni” ter zatrtjem beguncev in migracij, ki jih bo z višanjem temperatur in dviganjem morske gladine vedno več.

Že tako problematično zanikanje in neuspešno soočanje z ekološko katastrofo tako odpira še več priložnosti za razmah ekstremizmov ter desničarskim demagogom daje možnost, da strelske pohode izrabljajo za demoniziranje podnebnega aktivizma. 


Zakaj postavljamo ograje in zidove, če bi lahko gradili stanovanja?

Da so stanovanja čedalje bolj nedostopna, je popolnoma jasno. In to vsem, razen politikom, ki namesto stanovanj gradijo zidove in ograje – vse za varnost ljudi. Seveda nepremičninska kriza ni le slovenski problem, situacija je problematična tudi po svetu in pri naših sosedih.

Npr. v Bologni brezvestni najemodajalci na trgu ponujajo vse mogoče. Dvosobno stanovanje brez WC-školjke (!) za norih 700 €. Kljub ogromnemu povpraševanju pa kar 15 % stanovanj v mestu ostaja praznih. Nevidna roka trga ne deluje in očitno se je spremenila v pest, ki tepe in ožema prekarce ter študente.

Peščica nepremičninskih baronov s pridom izkorišča odsotnost državne stanovanjske strategije in polni lastne žepe. Bolonjsko krizo bodo “reševala” zasebna podjetja, ki že gradijo luksuzne študentske domove, pri nas pa še vedno čakamo vsaj na nepremičninski davek.

Medtem pa politiki javnost strašijo pred volkovi in migranti. Važno, da smo "varni", pa tudi če spimo na cesti zaradi previsokih cen stanovanj!


Ne quality, pač pa quantity time!

V zahodnih družbah od razsvetljenstva dalje namesto trpljenja na Zemlji in odrešenja po smrti v središče našega obstoja vse bolj postavljamo srečo ter zadovoljno in polno življenje posameznika. Zasledovanje sreče je opredeljeno celo v Deklaraciji neodvisnosti ZDA kot ena izmed temeljnih človekovih pravic.

Sreča nima enotne definicije, njeno doživljanje je izrazito subjektivno, je pa nedavno zaključena Harvardova študija, ki je trajala skoraj 80 let, razkrila njen najpomembnejši vidik. Formula za srečno življenje se bere enostavno, uresničuje pa težje: najpomembnejši so odnosi z ljudmi okoli nas, pri čemer ni bistvena njihova številčnost, temveč kakovost. Sodelujoči v raziskavi, ki so pri petdesetih ocenili, da imajo najbolj izpolnjujoče odnose, so bili pri osemdesetih najbolj zdravi in zadovoljni. 

Namesto v predmete in izkušnje bi torej veljalo investirati v ljudi, najdragocenejša investicija, ki jo lahko usmerimo v druge, pa ni naš denar, pač pa čas.