Agrument

Včeraj so hrvaški poslanci na pobudo HDZ razpustili Sabor, tako da bodo imeli naši južni sosedje namesto jeseni volitve že v začetku poletja. Računica je jasna: trenutno HDZ v javnomnenjskih raziskavah dobro kaže (zaradi dobre epidemiološke slike je vlada dobila nekaj točk na račun "odločnega odziva"), jeseni pa bo razpoloženje v državi zagotovo že precej bolj turobno: takrat bo namreč že znano, kako uničujoče posledice bo imela epidemija na turistično sezono. V državi, v kateri turistična dejavnost predstavlja kar 20 % delež BDP-ja (največ v Evropi), se je na volitve seveda oportuno odpraviti, preden se znatni del prebivalstva znajde na robu revščine. 

Kaj pa interventni zakon za popotresno obnovo Zagreba, brez katerega se obnova glavnega mesta sploh ne more začeti? Očitno bo moral počakati. Najprej morajo poslanke in poslanci pač poskrbeti za svoje službe. 

Ste morda mislili, da je politika delovanje za javno dobro, ne zgolj boj za oblast? Ste že kdaj slišali za SMC in DeSUS?

Da se Janša komuniciranja uči od Trumpa, smo že pisali. A obmetavanje novinark in novinarjev z zmerljivkami na Twitterju in izražanje dvoma v legitimnost vsakega medija, ki si ga drzne kritizirati (problem nima le z domačimi mainstream mediji, temveč tudi z BBC-jem, The Guardianom, Spieglom in Deutsche Wellejem), ni edina podobnost med tema dvema voditeljema. 

Precej podobna sta si tudi v korupcijskih aferah, ki se dogajajo pod njunim vodstvom. Tukaj je sicer Janša tisti, ki ima več desetletij izkušenj (orožje, Patrije in zdaj ventilatorji), a njun modus operandi postaja vedno bolj podoben. Ameriška Zvezna agencija za posredovanje v nesrečah je denimo od podjetja v Virginiji, ki se prej nikoli ni ukvarjalo niti s proizvodnjo niti s prodajo zaščitne opreme, naročila za 55 milijonov mask po skoraj desetkratni tržni ceni. To podjetje mask ni dobavilo v roku, za posel so izvedeli mediji in "dobri oblastnik" je pogodbo preklical. 

Zveni znano?

Greg Lukianoff in Jonathan Haidt sta leta 2015 v časopisu The Atlantic objavila članek, ki je razkril novo ideološko vojno. Avtorja trdita, da univerze dovolijo študentom cenzurirati mnenja, s katerimi se ne strinjajo, s tem pa postavljajo čustva študentov nad njihovo izobrazbo. Lukianoff in Haidt sta del širšega kulturnega trenutka; že leto kasneje so ti isti študenti oklicani za snežinke in v slavo je katapultiran Jordan Peterson. 

Ne glede na to, kaj si mislimo o mladih bojevnikih za socialno pravičnost, so opozorila, da smo priča cenzuri na univerzah, smešna. Svoboda govora govorca ne zaščiti pred kritiko in protestom, kakor tudi ne zagotavlja platforme za govor. Dejstvo, da so nekatere vsebine umaknjene iz učnih načrtov, pa je bolj odraz tega, da ne vzdržijo akademske presoje.

Novi reakcionarji niso mučeniki svobode govora. So demagogi, ki s sklicevanjem na svobodo govora ustvarjajo platformo za svoje neakademske, ksenofobne in neizvirne vsebine, ki nas vračajo v preteklost.

Ljudje, ki bomo danes protestno kolesarili po Ljubljani, smo večinoma ljudje, ki smo v preteklih mesecih dosledno in odgovorno spoštovali karantenske ukrepe, skrbeli za razkuževanje in primerno fizično razdaljo, delali od doma, ostarele starše in stare starše "obiskovali" le virtualno in s svojim vedenjem pripomogli k temu, da se pri nas zaenkrat novi koronavirus ni nekontrolirano razbohotil. Po dolgi izolaciji nam je množica tesnobna, a to ni nič v primerjavi s tesnobo, ki jo zbuja od oblasti pijana oblast.

Da je protest na kolesih neodgovorno tveganje za javno zdravstvo, je cinična drža tistih, ki nam dovolijo v lokal na Petkovškovem nabrežju, ne pa tudi na dek'co v Tivoli, tistih, ki se jim zdi varno, da obiščemo svojce v domovih za ostarele, ne pa tudi, da uporabljamo rekreacijske naprave in športne objekte, tistih, ki jim je okej, da so odprte cerkve, ne pa tudi šole, skratka tistih, ki bi jim najbolj ustrezalo, če bi javno zbiranje ostalo prepovedano, dokler so na oblasti.

Koroška že več kot 20 let čaka na prometno povezavo s preostalo Slovenijo, ki bo odločilna za decentralizacijo in razvoj gospodarstva ter ohranitev mladih v regiji. Žal kaže, da je gradnja še daleč od realizacije, saj na obljube o tretji razvojni osi vlade ena za drugo rade pozabijo, a vendar jih to ne ustavi pri nabiranju političnih točk. 

(Končno) sprejet načrt o trasi F2 ni idealen: med drugim ohranja pristop favoriziranja najdražjih in najmanj ekoloških rešitev. Te za seboj potegnejo uničenje velikega števila kmetijskih zemljišč, stanovanjskih objektov in voda, od 2020 pa še tožbo, ki zadeva gradnjo po rudniškem prostoru in bi lahko ogrozila že pridobljena soglasja.

Med podajanjem projekta sem in tja Korošci ostajajo v odrezani regiji, kar je še posebej težavno v času kriz, kot je Covid-19, ko je dobra infrastruktura ključnega pomena. Med prepiri o gradnji novih cest pa problem zastarelih, počasnih in marsikje neobstoječih železniških povezav na Koroškem ostaja nenaslovljen.