Agrument

Prav je, da se zadnje čase toliko ukvarjamo s prepovedjo plastike za enkratno uporabo, žal pa hkrati "pozabljamo" na druge odpadke, ki so prav tako (ali pa še bolj) škodljivi.

Ko pomislimo na onesnažene oceane najprej zagledamo slike plastenk, vrečk in slamic. Pa vendar je največji onesnaževalec morja - cigaretni ogorek. Letno se v okolju znajde kar 4,5 tone od letno proizvedenih 6 ton cigaret. Mnogi kadilci zmotno mislijo, da se ogorek razgradi, saj je sestavljen tudi iz papirja. Vendar se v njegovi notranjosti skriva plastika, pri razkrajanju pa v okolje spušča tudi vse druge nevarne snovi, ki se tvorijo med kajenjem. Mikrodelci in strupene snovi zaidejo v morski živelj, posledično pa se vključijo tudi v naš prehranjevalni sistem.

Čeprav se industrija že ukvarja s tem, da bi proizvajala biorazgradljive filtre, pa odgovornost za onesnaženje zaenkrat v veliki meri nosijo potrošniki, ki ogorke odvržejo kamor pač že. Nobena smet ni tako nedolžna kot izgleda na prvi pogled!

Spletni ekstremizem ima vedno večjo vlogo pri širjenju nasilja v fizičnem svetu. K sovraštvu odkrito spodbujajo vsebine znanih spletnih strani, proces pa deluje tudi na bolj subtilne načine. Algoritmi na raznih platformah pomagajo krepiti obstoječa prepričanja, informacije, ki bi slednja izzvala, pa se tam le redko pojavijo. Internet je postal kraj, kjer ekstremizem raste, saj že njegova mehanika spodbuja k ideološki polarizaciji.

Tega se je dobro zavedal tudi storilec petkovega terorističnega napada, čigar "manifest" je bil poln absurdnih spletnih referenc in ironičnih šal, s katerimi je še dodatno vzbudil pozornost (spletne) javnosti. S svojimi dejanji na družbenih omrežjih je zagotovil, da se bodo njegove toksične ideje širile in s tem dobile dodaten zagon.

Študije kažejo, da lahko tovrstni zločini navdihnejo posnemovalce, zato se moramo zavedati vloge, ki jo imajo mediji, splet in družbena omrežja ter poiskati način, kako ustaviti ali vsaj omejiti širjenje sovraštva. 

Kdaj vam je bilo nazadnje dolgčas? Danes otroci (pa tudi odrasli) v svetu, nasičenem z informacijami in vsebinami na vsakem koraku, besede “dolgčas” ne poznajo več. Iz iskanja stvari, ki bi jih počeli, smo premaknili fokus na to, kaj bi počeli najprej, neskončne opcije pa nam izbiro zares še otežujejo.

Prav s fokusom pa imamo danes še več težav. Konstantne distrakcije motijo našo koncentracijo, IQ pri tistih, ki vseskozi pogledujemo na telefone (povprečno vsakih 12 minut) pa naj bi se nižal hitreje kot pri kadilcih. Če se radi pohvalimo z uspešnim “multi-taskanjem”, gre tukaj zares le za hitrejše preklapljanje med dejavnostmi, kar tudi poveča možnosti za napake.

Brez dolgčasa se izgublja tudi kreativnost, saj o stvareh izven naših urnikov dejansko nimamo časa premišljevati. Ob 30. obletnici interneta bi se tako tudi Tim Berners-Lee najbrž strinjal, da včasih namesto neskončnega “skrolanja” v roke raje vzemimo knjigo.

Politično prepričanje igra pomembno vlogo pri oblikovanju identitete nogometnih navijačev. Do spopadov med nogometnimi huligani prihaja predvsem zaradi različnih ideologij in ne napetosti tekme.

Zlasti v ekonomsko depriviligiranih regijah so stadioni odlično gojišče za vzpon in propagando skrajnih stališč. Chemnitz predstavlja šolski primer, kako navijači propagirajo nestrpno politiko. Pretekli vikend so recimo organizirali koreografijo v slovo huliganu, enemu od vodilnih članov skrajne desnice v mestu.

Klubi in zveze lahko odkrito rasistične in nacistične navijaške skupine prepovejo, njihovim članom pa onemogočijo obiskovanje tekem. Take skupine nato delujejo neformalno, ilegalno in še naprej ustrahujejo apolitične navijače ter svoje “nasprotnike”. 

Tako so kljub formalnim obsodbam fašistični vzkliki del nogometne folklore na Hrvaškem, levičarsko usmerjenim navijačem Dortmunda pa so novembra lani neonaciji skušali “zavzeti” tribuno. 

Tudi na stadionih poteka kulturni boj. Nazis raus!

Vsi pomisleki držijo. 

Protestiranje ne bo rešilo planeta. Veliko mulcev bo tam zato, da lahko legitimno špricajo šolo, v resnici pa jih bôli za okolje. Veliko odraslih ne bo, ker je protest v delovnem času, in danes smo vsi "štrajkferderberji". Individualizacija okoljske krivde je krneki, ker najbolj onesnažujejo korporacije  – namesto kupovanja živil brez embalaže moramo zrušiti kapitalizem.

Po drugi strani pa vsi ti pomisleki vzdržujejo status quo, v katerem smo lahko pujski, ker "moje vsakokratne izbire ne bodo ničesar spremenile," in lahko jemo pujske, ker "dokler ne rešimo delavstva, res ne mislim reševat' živali." Zemlji je vseeno, če se odrečemo letu v prvem razredu ali z nizkocenovnikom, če ločujemo embalažo izdelkov LG ali B&O, če meso nadomeščamo s fižolom ali čičeriko. 

Okoljski boj bi moral biti skupen in kot bi moral izničiti generacijske razlike, bi lahko tudi razredne. Le iz skupnega prizadevanja za okolje bo vzniknila tudi solidarnost do soljudi.

Se vidimo na štrajku!