Agrument

Dobrodošli v Butanu, edini državi na svetu, ki za merilo razvoja ne računa bruto domačega proizvoda, temveč bruto nacionalno srečo. Koncept BNS je sestavljen iz štirih stebrov –  trajnostnega razvoja, varstva ekosistemov, ohranjanja kulturne integritete in dobrega vladanja. Kljub temu da Butan ni nikakršna pravljična dežela in da so v letih pred preobrazbo iz avtoritarne v demokratično monarhijo opravili čistko vsega ne-budističnega prebivalstva, koncept bruto nacionalne sreče zagotovo ponuja razmislek, kako in na kakšen način ugotavljati splošno blaginjo prebivalstva. 

V trenutni situaciji mnogi strokovnjaki opozarjajo, da se bomo po končani pandemiji zbudili v drugačnem svetu kot je ta, ki smo ga poznali do sedaj. Verjetno nas je v tem času večina že prepoznala pomen medčloveške solidarnosti in dobro delujočih javnih sistemov, lahko pa gremo še dlje: je neskončna gospodarska rast res edini možen in najpomembnejši kazalnik blaginje ali bi lahko končno v središče postavili kaj drugega?

Ameriško vrhovno sodišče lepo ilustrira ideološke bitke na področju svobode govora. Če sodnike ločimo glede na to, ali so jih imenovali republikanci ali demokrati, lahko pri obojih opazimo zmanjševanje podpore svobodi govora. A pri "demokratskih" sodnikih je v zadnjih desetletjih to enakomerno, pri "republikanskih" pa je podpora liberalnemu govoru strmo padla, to pa ne velja za konzervativni govor, ki se mu je v trenutnem mandatu glede na zadnjega celo povišala.

Pod vodstvom Warrena (1953–69) je bil med primeri, ki so se sklicevali na prvi amandma, delež takih, ki so branili konzervativni govor, le 8 %, pod Burgerjem (1969–86) 22 %, pod Rehnquistom (1986–2005) 42 %, danes pod Robertsom pa že 65 %. Sodišče zdaj prisluhne več konzervativnim primerom kot liberalnim, bolj verjetno pa je tudi, da odloči v njihov prid (69 % vs. 21 % uspešnost, pod Warrenom npr. 80 % vs. 82 %). Od leta 2005 je verjetnost uspeha na vrhovnem sodišču pri primerih konzervativnega govora celo spet v porastu.

V sredini februarja so hudo krizo v Vzhodni Afriki povzročili požrešni roji kobilic. V Keniji so milijarde kobilic v enem dnevu pojedle toliko hrane kot vsi prebivalci skupaj, lakoto pa je občutilo 13 milijonov ljudi. Strokovnjaki ocenjujejo, da je regijo prizadela največja invazija kobilic v zadnjih 70 letih, a najhujše žal šele prihaja.

V Etiopiji in Somaliji je prizadetih več kot 84 % kmetijskih površin, ogrožen je celoletni pridelek. V Ugandi so nad kobilice poslali vojsko, ki se proti sovražniku bori s pesticidi, vendar žal dokaj neuspešno, v državah Vzhodne Afrike pa že primanjkuje pesticidov, kar omogoča nemoten razrast sestradanih kobilic.

Generacije kobilic rastejo eksponentno, zato naj bi bila zdajšnja, ki bo odrasla ravno v času sejalne sezone, kar 20 krat večja od prejšnje, ki se je premikala v rojih velikih kakor mesta. Po poročilu Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo bodo najbolj prizadeti Jemen, Iran ter Vzhodna Afrika – države, kjer je lakota že zdaj velik problem.

Kdaj, če ne sedaj, boste prebrali vse knjige, s katerimi že tako dolgo odlašate? Ste že pričeli z učenjem novega jezika? Sedaj je vendarle pravi čas, da postanemo fit in "pripravimo telesa na poletje", ko bo vsega tega konec in se bomo vrnili na stare tirnice. Pa se bomo res? 

Kamor koli se obrnemo, nam internet sporoča, da moramo biti sedaj še posebej produktivni ter ponuja kopico (boljših in slabših) predlogov. Vendar pa korona prinaša predvsem negotovosti in strahove. Produktivnost že v optimalnih okoliščinah pogosto povzroča veliko stresa, v času pandemije pa je ta že tako ali tako na višku. Visoka pričakovanja narekujejo le še več stresa, hkrati pa ustvarjajo iluzijo, da se bomo vrnili v enake vsakdane, kot smo jih poznali mesec dni nazaj.

Le brez slabe vesti, če niste spekli kruha z drožmi in ste raje pogledali vse epizode nove ameriške tigraste klasike. Produktivnost lahko tudi preložimo na čase po pandemiji, ki bodo najverjetneje zahtevali velik (političen) boj in angažma.

Trenutna kriza je zaenkrat že pokazala, da nevlaganje v javno zdravstvo, neobstoj stanovanjske politike in vladni ukrepi lahko narod ubijejo prej kot pa COVID-19.

Evropejci pa lahko potencialno pademo tudi zaradi pomanjkanja vitaminov, saj zaradi preventivnih ukrepov ni nikogar, da bi pobiral evropsko zelenjavo in sadje. Čeprav se kmetje srečujejo z izzivi, kot so suša, veter, zajedavci in poplave, in jih obvladujejo, pa je letošnja novost, da lahko pridelki propadejo, ker jih ne bodo mogli obirati vzhodnoevropski sezonski delavci.

Lačni ne bomo, dokler imamo pašto in paradižnikovo omako, zahvaljujoč našim junakinjam/talkam, prodajalkam. Če pa tudi tega zmanjka, ali bomo končno pomislili, da bi lahko pridelovali in jedli lokalno? Ali po možnosti kaj pridelali sami? Trenutna kriza, pa tudi že kaka prejšnja, je pokazala tudi, da smo lahko solidarni in da lahko upamo na boljši jutri za vse.