Agrument

Včeraj je vlada na svoji zadnji seji razglasila 17. maj za nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja oziroma, pardon, za Nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Ime tega odslej svečanega dne sistematično zapisujejo z veliko začetnico – ne glede na pravopis. Tovrsten "spoštljiv" odnos do obeležja je torej v paradoksalnem nasprotju z odnosom do jezika, ki bi ga od pravih domoljubov pričakovali, a če za svoje izbire že nimajo razumevanja jezikoslovcev, si morda prislužijo vsaj desetaka za v šparovček.

Predsednik vlade v odhajanju se rad predstavlja kot žrtev (komunistične) zarote. S to gesto je tako postavil spomenik zlasti samemu sebi. Ker se mora država zavedati tudi svojih najtemnejših dni, še posebej pa zato, ker spomeniki govorijo o preteklosti, njegovo potezo pozdravljamo. 17. maja tako prižigamo svečke v spomin na temne dni janšizma, katerega protagonist se je metod uravnoteženo učil tako pri fašistih kot v partiji.

Zadnje mesece se razmere v Bosni in Hercegovini zaostrujejo. Regija si po vojni ni bistveno opomogla ne politično ne ekonomsko, Daytonski sporazum pa se je izkazal kot obliž na razbito vazo in v 26 letih ni prinesel stabilnosti; zdaj pa ga s Putinom navdahnjeni vodja bosanskih Srbov Milorad Dodik spodkopava s prizadevanji za odcepitev. 

Visoki predstavnik mednarodne skupnosti v BiH Schmidt je izjavil, da v državi obstaja politična kriza, a ni »akutne nevarnosti« za spopad. Toda nacionalističnih teženj tistih, ki ne le, da zanikajo genocid, ampak tudi poveličujejo njegove izvršitelje, ne gre podcenjevati. 

Če se je EU kaj naučila iz vojne v Ukrajini, je to, da mora ob naraščajočih nacionalističnih težnjah pred svojim pragom odreagirati zgodaj. Zato bi lahko bolj jasno politično podprla BiH in obsodila s Kremljem podprte paravojaške enote. Prizori iz Mariupola pa naj služijo tudi kot opomin na Sarajevo 1992.

Medtem ko nosečnica s hudo okvaro ploda, ki ji na Hrvaškem zavračajo pravico do splava, čaka na odločitev drugostopenjske komisije, je izvedela, da so ji poseg odobrili v Sloveniji. Če umetne prekinitve nosečnosti ne bo dosegla doma, bo abortus opravila pri nas. 

Hrvaško zdravstvo ne slovi ravno po dostopnem splavu. Narašča število bolnišnic, v katerih abortusa sploh ni mogoče opraviti, saj se vsi zaposleni sklicujejo na ugovor vesti. Pojavljajo se namigovanja, da naj bi nekateri zdravniki, ki v javnem zdravstvu podajajo ugovor vesti, splave mirno opravljali v zasebnih zavodih.

Pri nas je situacija v primerjavi s Hrvaško boljša. Ugovor vesti uveljavlja pribl. 170 zdravnikov, med njimi le 10 ginekologov, je pa res, da se njegova raba širi onkraj abortusa, npr. na predpisovanje kontracepcije. 

Kot za vse pridobljene pravice, tudi za pravico do odločanja o lastnem telesu velja, da ni samoumevna, tendence po regulaciji seksualnosti oseb z maternico pa se spet krepijo tudi pri nas.

Radiu Študent, ki ta teden obeležuje svojo 53. obletnico, ŠOU že vrsto let poskuša onemogočiti delovanje. Lani so to med drugim počeli z odtegovanjem proračunskih sredstev, letos pa še s preprečevanjem ureditve statusa nevladne organizacije v javnem interesu, o čemer smo nedavno že pisali.

Ob tem pa ŠOU očitno nima težav z netransparentnim financiranjem študentske skupine Povezani oziroma društev, ki jih ta obvladuje, pa tudi nekaterih drugih sumljivih poslov, o katerih kritično poroča prav RŠ. Morda tudi zato omenjena skupina kot začasnega direktorja radia predlaga kar direktorja ŠOU Andreja Klasinca, sicer znanega po številnih aferah ter težnjah po privatizaciji in komercializaciji študentskih dejavnosti. To je dodaten dokaz, da želi ŠOU utišati delovanje kritičnega medija, ki pogosto razkriva njegove nečednosti.

V času, ko so vse glasnejše zahteve za depolitizacijo RTV Slovenija, moramo tem nujno dodati tudi pozive k neodvisnemu Radiu Študent!

Medtem ko divja vojna v Ukrajini in v ZDA ponovno odločajo o pravici do splava, ko v Belorusiji potekajo nenapovedane vojaške vaje in avtokrati zmagujejo na volitvah, svet obsesivno spremlja sodno bitko med Johnnyjem Deppom in Amber Heard. 

Ljudje od nekdaj uživamo ob javnem pranju umazanega perila slavnih, saj nas to navdaja z občutkom moralne superiornosti ter pritrjuje priljubljenemu prepričanju, da so zvezdniška življenja in odnosi sprevrženi, nesrečni, toksični in prepleteni z mnogoterimi odvisnostmi. Vsak od nas rad postane razsodnik in poznavalsko razlaga, kdo je »kriv« za propad razmerja, kdo laže in kdo pogosteje zlorablja opojne substance. Privoščljivo ugotavljamo, da denar ni vse in da so tudi naši idoli le ljudje, polni nizkih strasti in škodljivih ravnanj. 

Že Rimljani so vedeli, da če ljudem nudiš kruha in iger, pozabijo na lastno nezadovoljstvo, upade pa tudi njihovo zanimanje za ukvarjanje s pomembnimi temami – tistimi, ki dejansko vplivajo na njihova življenja.